Dnevnikov objektiv: Renata Salecl, Peter Bossman, Katarina Kresal, Jakov Fak
V objektivu spomini na mladost
Štiri zgodbe, neštete ljubezni in ena sama volja: vedeti, spoznati, hoteti. In ne se ustaviti, če se na pot postavi zapreka. Slediti svojim ciljem, dati vse od sebe. Naši sogovornici in sogovornika so znane, močne in odločne osebnosti. Vsak na svojem področju so posegli po zvezdah. Kaj jih je oblikovalo, da jim je uspelo? Kdo so ljudje, ki so jih varovali in spodbujali? S čim so pihali v žerjavico njihovih otroških upov in želja?
Katarina Kresal: Srečni otrok
Zgodba modrooke Kati - tako so jo klicale mama in tete, štiri leta starejši brat Grega jo je klical Kata je zgodba o srečnem otroštvu. »Ne morem pomagati, vem, kaj bi radi, ampak res se ne spomnim ničesar hudega. Moje otroštvo je bilo enostavno lepo.« Tako mi Katarina Kresal odgovori, ko jo vprašam, ah se iz svojega otroštva spomni kakšnega dogodka ali dogajanja, ki ji je vtisnilo pečat bolečine, morda grenkobe ali nerazumevanja odraslih, tako značilnega za odraščanje občutljivih in inteligentnih otrok. »Hudo mi je bilo seveda, ko je umrla moja stara mama pa moj nonič. Hudo je bilo, ko se je ponesrečila mama, ali ko je umrl naš pudeljček Cerko, ampak to je normalen del življenja, vsi gremo skozi takšne dogodke,« doda po premisleku. Starši, oče profesor na fakulteti za arhitekturo, mama najprej arheologinja, potem fizioterapevtka (danes pa predavateljica na murskosoboški fakulteti za fizioterapijo), so se naredili sami, pravi Katarina. To je bilo pomembno dejstvo, ki je oblikovalo tudi njo samo. Mama je odraščala na kmetiji na Štajerskem, nato v Kopru, kamor so se preselili zaradi njenih težav z glasilkami. Oče je bil iz delavske družine; starši so se v Ljubljano že pred njegovim rojstvom priselili z Dolenjskega. »Oba sta izkusila, kako je, če nimaš veliko, zato sta vedela, kako pomembno je, da sam, z znanjem in trudom, iz sebe kaj narediš,« poudari Katarina Kresal. Prva leta Katarininega življenja so živeli v trisobnem blokovskem stanovanju v Šiški, »v tisti sivi kišti zraven Lekove stolpnice in kina Šiška, z dvoriščem in hribčkom za smučanje«. Kot pravi, je bil to »perfekten kraj za odraščanje«. V šolo je dve leti hodila v Riharda Jakopiča, potem so se spet preselili: v petsobno stanovanje v enem od prvih blokov v takrat vzorno zasnovanem naselju - v ljubljanskih Fužinah. Šolo je nadaljevala v Polju, nato v Fužinah, zadnja dva razreda pa za Bežigradom. Staršem se je namreč zdelo, da mora njihova odličnjakinja ob koncu osemletke sedeti v kar najbolj zahtevni šoli. Takšna je bila nato tudi srednja šola: elitna naravoslovno-matematična šola za Bežigradom, kasnejša Gimnazija Bežigrad. Šola je bila že od prvega razreda osemletke le ena od obveznosti pridne Kati. Oče jo je že v prvem razredu vpisal k nemščini, jezike je pač treba znati, in h klavirju. Nekaj časa je hodila tudi k baletu - še zdaj ga ima zelo rada -, pa k atletiki, gimnastiki in k vsem mogočim krožkom. Vprašam jo, ali je bila sama tako ambiciozna. »Oče meje vpisal k nemščini in jaz nisem protestirala. Staršem je zelo veliko pomenilo, da sva z bratom svoj prosti čas preživljala konstruktivno. K veliko krožkom pa sem kasneje šla sama.« Klavirje igrala kakšnih 13 let, v osnovni šoli in nato spet zasebno, ko je bila že na fakulteti. A vedno le stvari, ki so ji bile po duši. »Z velikim veseljem sem igrala Debussyja, Mozarta, Bacha, pri sodobnih zadevah pa sem zmrznila. Moja učiteljica Tanja ni mogla verjeti, da se lahko v enem tednu na pamet naučim hudo zahtevno skladbo, kakšne razmeroma preproste skladbe, ki je nisem marala, pa niti v mesecu dni.« Danes klavir igra redko, ker ga v stanovanju nima. A si ga bo nekoč kupila - da bo spet lahko igrala kot nekoč, zgolj sama zase. V družbi, kot pravi, ni nikoli igrala, sploh pa ne kakšnih lahkotnih skladbic. »Lahke stvari niso zame,« pristavi. Ker so bili starši navdušeni planinci, sta planinca postala tudi Katarina in Grega. Vsak vikend so jo kam mahnili, na Pohorje, v Alpe, delali so transverzalo. Najprej se je malce upirala - »ni se mi ljubilo« -, potem jih je vzljubila tudi sama. Enako brat, ki je postal alpinist in danes, čeprav arhitekt po stroki, raje snema filme o alpinizmu. »Prekrasno je, ko prideš na vrh in potem hodiš po slemenih z razgledom na vse strani,« se vzponov spominja Katarina. S strastjo, ki se še ni ohladila, je vzljubila tudi smučanje. »Ko sem bila še premajhna za smučanje, so me starši vsako zimo za kakšen teden pustili pri noni v Kopru. Seveda se mi je strašansko 'fržmagalo'. Pri štirih ali petih letih so me končno le vzeli s seboj. Oče in mama sta si naredila cel plan, kdo in kdaj me bo imel 'čez', da bo drugi lahko smučal, a ga potem nista potrebovala. Postavila sta me na smučke in me le še lovila. Ko obujamo spomine, mi večkrat povesta, kako sem rjula, ko se je na prvi dan mojega smučanja ustavilo sidro. Sočutni žičničar ga je nato zagnal še enkrat, samo zame . . . « Poleti so hodili kampirat, najprej s šotori, kasneje v prikolico. »Najlepše počitnice, kar si jih lahko zamisliš.« Obredli so skoraj vse jadranske otoke, včasih sami, včasih skupaj s sorodniki in prijatelji. Na dan in pol vožnje oddaljeni otok Lastovo, kjer si moral zjutraj v trgovini potrpežljivo čakati v vrsti za kruh in mleko, če so ju sploh še imeli, so hodili v razširjeni sestavi. Na železnih stolih letnega kina je kljub vročini s prijateljicami ledenela v grozi – ko je črno-beli King Kong visoko dvignil svojo nesojeno lepotico... Na tem otoku, se spominja, si lahko hobotnice lovil tudi tako, da si dovolj dolgo mirno ležal na obali, v kotanji z vodo. »Čisto počasi te je objela in stisnila, fascinanten občutek,« se razneži. In nikoli ne bo pozabila strašljivega besa narave, ko je pijavka razdejala slaščičarski kiosk legendarnega Šikija in je mama svoje škarjice za nohte našla kakšen kilometer od razdejanega šotora.
Droge? Sem bila preveč zatežena.
V srednji šoli je bila Katarina Kresal nekoliko manj pridna punca. Petke so zamenjale štirice in trojke, tudi kakšen cvek je padel. Prav hudo uporniška pa ni bila. Starši so jo tako ali tako pri vsem podpirali, V diskoteke pa je niti ni zelo mikalo. »Če sem šla zvečer ven, so me starši pričakali budni. Ure sem se morala natančno držati.« Ampak kakšen joint si je pa gimnazijka Katarina vendarle zvila, poskusim s trdilnim stavkom. Katarina rahlo privzdigne glas: »Nikoli, verjemite, nikoli nisem naredila niti dima. Nasprotno, bila sem zatežena, vsem sem sitnarila, naj ga ne lomijo s travo. Kaj šele, da bi vzela kakšen ekstazi ali kaj podobnega. Drogo preziram, iz petnih žil.« Dobro, se vdam, je torej pokadila kakšno cigareto? Morda je kdaj potegnila kakšen dim, prizna. Nato preseneti: je pa kadila cigarilose, »tu in tam, zaradi okusa«. Tisto leto, ko je spoznala Mirota, je nehala tudi s tem. Kdaj je začutila, da jo mika na pravo, jo vprašam. Pravzaprav nikoli, zatrdi. Vse svoje otroštvo je namreč hotela biti zdravnica. Pri mami, ki je tedaj delala v zdravstvenem domu, je ob popoldnevih pospravljala zdravstvene kartone in sanjala o tem, kako bi tudi ona delala v ambulanti. Kot zdravnica seveda. A »bežigrajsko« naravoslovje je bilo hudo resno in zahtevno, vse manj ji je bilo do tega, da bi mu posvetila študij in nato življenje. Zato je medicino prečrtala, za medicino pa še celo vrsto študijev. Na rešetu je ostalo pravo in vpisala se je na ljubljansko pravno fakulteto. »Rimsko pravo in politična ekonomija (najtežja predmeta prvega letnika, op. p.) sta bila moja najljubša predmeta. Še zdaj se kakšnega pravniškega načela spomnim iz učbenika rimskega prava. Tisti, ki ne zmore rimskega prava, ni talentiran za pravo,« je prepričana Katarina Kresal. Kasneje se ji je priljubila tudi zgodovina prava, vse bolj pa jo je vleklo v gospodarsko pravo. Ahotelaje biti sodnica, ne odvetnica. S povprečno študijsko oceno 8,2 je hitro prišla na vrsto za pravosodni izpit, ga opravila in kandidirala za strokovno sodelavko na sodišču. Kmalu je ugotovila, da ji pri reševanju gospodarskih sporov hudo manjka prakse, zato se je zaposlila na Kadu in kasneje v Vegi. »Komaj 28-letni so mi ponudili vodenje pravne službe, dvakrat višjo plačo in službeni avtomobil. Na Vegi so načrtno dali priložnost mladim. Toda konkurenca nam je dnevno pošiljala inšpektorje na vrat, mehanizmi varstva konkurence pa so povsem zatajili. Vega ni imela nobene možnosti,« pove bolj z grenkobo kot z jezo. In zmagoslavno doda: »Na Vegi smo imeli pravno vse pospravljeno, inšpektorji niso nikoli nič našli!«
Tri ljubezni Katarine Kresal
Pa jo je kot študentko ali bodočo sodnico že oplazil diskretni šarm politike? Še malo ne. Sanjalo seji ni, da se bo kdaj ukvarjala s politiko. Če je bila v kakšnem združenju, potem je bilo to združenje mladih pravnikov ali kaj podobnega. Po drugi strani ji je bila politika vedno blizu. Doma so brali Mladino in burno razpravljali o političnih vprašanjih. »Spomnim se, kako sva z očetom, ki je bil za razliko od mame umirjeni, zadržani pol družine, razpravljala o tem, zakaj je treba vlado kritizirati in se nikoli zadovoljiti z obstoječim. Zato, mi je pojasnil, ker je nadzor ključni mehanizem demokracije in ker le tako napredujemo.« »Ja, vem, da sem nehvaležna sogovornica,« ponovi spet nekje na sredi pogovora, »ampak res nisem imela težav, ne s starši, ne s šolo, ne s fanti.« Prvič se je zaljubila v drugem razredu gimnazije, drugič v bratovega sošolca, zveza je zdržala skoraj deset let. Bila sta pravzaprav pred poroko, ko so jo, tedaj že ambiciozno šefico pravne službe v Vegi, povabili na prednovoletno zabavo pravne pisarne Mira Senice. »In se je zgodilo . . . « Ne, se popravi, Mirota je prvič videla že prej, v študentskih letih, »ko nas je beemze' (prof. Boštjan M. Zupančič, op. p.) poslal na ogled neke kazenske obravnave.« V dvorani so se vrstili zaključni govori tožilstva in odvetnikov, ko je nastopil njen bodoči. »Njegov govor je bil za svetlobna leta boljši od drugih. Pomislila sem, aha, zato je tako znan . . . « Katarina in njen nesojeni mož sta torej odšla na zabavo, toda tistega 13. decembra »se je stresla gora, v dveh tednih sem se preselila k Mirotu, 1. januarja praznujeva uradni začetek najine zveze,« z nasmehom modrooke Kati pove Katarina Kresal. In otroci? sem vseeno radovedna za konec. »Otroke imam zelo rada, ampak pri osemindvajsetih sem si rekla: za to je čas pri tridesetih. Potem sem razmišljala: ah, saj imam časa do 35. leta. Zdaj imam 37 let in nobenega izgovora več. In ja, vse večkrat pomislim, kaj če bi . . . Vsem težavam navkljub.«
Celoten prispevek lahko preberete v spodnjem dokumentu.
