Obrazi: Politični obraz leta - Katarina Kresal (intervju)
Lansko leto ste notranjo ministrico za politični obraz leta izbrali vi, drage bralke in bralci. In tudi letos je zopet prišla v ožji izbor desetih finalistov. Ob njenem prihodu na politično sceno so mediji zapisali, da je NLP (nedolžna, lepa in pametna). Svojo politično pot je začela junija 2007, ko je bila na kongresu LDS-a z veliko večino glasov izvoljena za predsednico LDS-a.
Leta 2008 je izšla njena knjiga Leto v politiki, kjer so objavljene njene kolumne, teksti, intervjuji in govori, bila izvoljena za poslanko Državnega zbora RS, novembra pa jo je Državni zbor RS imenoval za ministrico za notranje zadeve. Obiskali smo jo v njeni pisarni v prostorih ministrstva za notranje zadeve, kjer nas je prijazno sprejela in brez oklevanja odgovorila na vsako vprašanje.
Lansko leto ste bili izbrani za politični obraz leta. Kaj vam ta naziv pomeni?
Najprej je to seveda velika čast, ker je pohvala za delo, ki si ga opravil. Verjetno te ljudje opazijo zato, ker si nekaj naredil dobro, in hkrati pomeni tudi to, da te bodo ravno zato še toliko bolj spremljali in da boš moral biti v naslednjih letih še toliko boljši. Presenečena sem, ker sem znova prišla v finale, saj bi človek pomislil, da ko enkrat dobiš takšen naziv, potem si dobil svoje, naj ima priložnost še kdo drug! (smeh) Sem presenečena in počaščena, da so me spet izbrali, a ne vem niti, povsem po resnici, ali si želim, da zopet zmagam, ne želim si še tretje interpelacije ...
Letošnja novost izbora Politični obraz leta je, da vsak izmed desetih finalistov predlaga človekoljubno organizacijo, ki ji bo podjetje Delo Revije ob finalistovi zmagi nakazalo del izkupička od SMS-glasov. Za katero človekoljubno organizacijo ste se odločili vi in zakaj ravno zanjo?
Zdi se mi zelo pohvalno, da ste se pri reviji odločili, da izpeljete projekt na tak način. Časi niso lahki in tudi osebna pomoč ljudi, ki si to lahko privoščijo, je izkaz, da sta solidarnost in sočutje izjemno pomembna, da družba ostane odprta in prijazna. Sama zelo veliko dam na takšno pomoč in rada pomagam, tako humanitarnim kot tudi kulturnim institucijam. Ko sem razmišljala, komu v tem primeru nameniti del tega izkupička, sem se pravzaprav odločila takrat, ko sem bila na obisku pri Šentu (Slovensko združenje za duševno zdravje). Nekaj tednov nazaj sem imela tam prijeten pogovor, povabili so me oskrbovanci te organizacije, ki so me želeli spoznati. Predlagali so mi, če bi lahko razmislila o tem, da bi bili oni tisti, za katere bi se odločila. Sploh nisem premišljala! Ljudje, ki delujejo v sklopu Šenta, imajo že tako ali tako slabšo začetno pozicijo v življenju, še toliko teže pa je tistim, ki so poleg tega še socialno ogroženi, zato nameravam nagrado v primeru zmage nameniti skladu socialno ogroženih v Šentu.
Imate kakšnega političnega vzornika?
Pravzaprav bi težko rekla, da imam en sam vzor v življenju ali v politiki. Razvoj vsakega človeka, tudi politika, je zelo pogojen s tem, koga vse srečaš v življenju, s kom sodeluješ. Sama se želim učiti od čim več ljudi: od prijateljev, družine, sodelavcev in tistih, s katerimi delam v stranki, ki jo vodim. Rada se zgledujem po najboljšem v ljudeh, rada se učim. Tudi zato kakšna težka vprašanja rada predebatiram v širšem krogu ljudi, saj tako rasteš ti in rastejo oni. Na koncu je namen, da prideš do ciljen", ki si sijih zadal, ne pa da postaneš čini bolj podoben neki drugi osebi.
Kaj štejete za svoj največji življenjski dosežek?
Mogoče prehitro vprašanje glede na to, da je še kar nekaj življenja pred mano. Različna življenjska obdobja nosijo različne uspehe. Če bi se sprehodila po obdobjih različnih služb in na splošno življenja, bi verjetno našla zelo različne dosežke, ki so se mi takrat zdeli najbolj pomembni. A če gledam sedaj, ko sem notranja ministrica, kaj se je v teh dveh letih zgodilo, ne morem mimo tega, da nam je z ekipo, kljub veliko polenom, vrženim pod noge, in splošnemu mnenju, da si s tem kopljemo politični grob, uspelo izpeljati projekt izbrisanih do konca, sprejeti zakon, izdati odločbe. To je nekaj, kar bo verjetno ostalo na dolgi rok z mano kol ena izmed tistih stvari, na katere sem v življenju res lahko ponosna.
Kaj pa je vaša šibka točka?
Šibkih točk se pa ne izdaja! (smeh)
Kako se sproščate?
Odklop naredim takrat, ko imam kakšen prost dan. Je pa tudi tako: glede na to, da imam super ekipo sodelavcev, tako na stranki kot v ministrstvu, in ker smo ne samo sodelavci, ampak tudi prijatelji, je kdaj že izpeljava kakšnega projekta lahko čisto zabavna in prijetna zadeva. Za tisti klasičen prosti čas pa sem preprosto najraje doma, ne grem nikamor in sva z Mirom lahko pri miru in skupaj. Tudi on ima namreč podoben tempo kot jaz, tako da je za naju pravi luksuz, da sva lahko doma. Da se pogovoriva, skuhava kakšno dobro kosilo in greva na sprehod v mesto. Rada se druživa s prijatelji, ki so odprti, aktivni v precej drugačnih poklicih in so neobremenjeni s politično sceno. Na dopustu pa rada vzamem v roke kakšno dobro knjigo - že to mi zadošča za odklop.
Katera knjiga pa je trenutno na vaši nočni omarici?
Knjiga avtorja Amartve Sena Identiteta in nasilje iluzija usode, zelo zanimiva študija identitet posameznika in posameznih družbenih skupin, civilizacij ... v povezavi s tem, da je družba vedno bolj nasilna: od majhnih zbadanj do vojn in terorizma. Zanimiv pogled na to, da nihče od nas ni ena sama identiteta, ampak da smo splet več identitet, kar bi družba morala upoštevati tudi ob etiketiranju posameznikov in posameznih skupin. A nisem še prišla do konca, na dan mi uspe prebrati le nekaj strani.
Ali kdaj primete kuhalnico v roke?
Tu sva pa na tankem ledu. (smeh) Ne rečem, da ne znam kuhati, a ne morem se pohvaliti, da je to ena mojih najljubših aktivnosti. Imam pa potuho doma, saj Miro izjemno dobro kuha, in kadar si vzame čas, me zna lepo pocrkljati s kosilom ali večerjo. Tako da imam dober izgovor, da se ne silim kuhati.
Gledate filme - imate najljubšega?
Rada si ogledam kakšen dober film, težko bi rekla, da mi je kateri najljubši, še posebej, ker posegam po zelo različnih žanrih, odvisno pač od trenutnega razpoloženja. Zadnje čase gledam filme bolj za sprostitev. Ko pridem zvečer domov in imam vsega dovolj, si pogledam kakšen akcijski film. Sicer imam rada filme s sporočilom, vedno tudi sledim, kateri filmi so dobili nagrade predvsem na raznih evropskih festivalih, zadnji film, ki sem ga videla, pa je bil Piran - Pirano, prvenec Gorana Vojnoviča, ki me je prijetno presenetil.
Imate kakšen moto, življenjsko vodilo?
Prvi: Ni nobene bližnjice do uspeha, je samo trdo delo. Drugi: Česar se lotim, se lotim stoodstotno, sicer se raje ne lotim. Polovičarstva ne maram.
Kje se vidite v prihodnosti?
V politiki, vsekakor. Navkljub vsem naporom in neprijetnostim, ki spadajo zraven, je to lep in izjemno zanimiv poklic, kjer dejansko lahko spreminjaš stvari na bolje. In lepo je delati vpoklicu, ki ti napore vrača z uspehi in spremembami.
Med desetimi finalisti za politični obraz leta sta dve ženski. Kako je biti v Sloveniji ženska v politiki?
Ravno politični prostor v Sloveniji je za ženske še ved no najbolj zaprt. V besedah in načelnih gestah smo vsi odprti, ko pa pride do realizacije tega, se stvari hitro ustavijo. Kot ženska ravno v politiki naletiš na vse najbolj nore in trdovratne predsodke ter seksistične opazke. Tak odnos se seveda odraža v prisotnosti žensk na pomembnih političnih funkcijah. V parlamentu jih imamo od 90 poslancev 13, v vladi pa od 18 ministrov 5, kar je, in to je še bolj žalostno, menda največ doslej. Žal je pri nas politika še vedno moška domena, ženske pa dobijo priložnost šele takrat, ko gre že vse narobe. In zanimivo, po navadi takrat tudi uredijo zadeve. Fantje se res zelo trudijo, da punc ne bi spustili zraven, ampak dolgo ne bo več šlo, vrata se počasi odpirajo in ni poti nazaj, slej ko prej bomo prevzele tudi to področje, (smeh)
Je težava tudi v volilni bazi - zakaj ženske ne volimo žensk?
Predvsem bi moralo biti več žensk angažiranih v politiki, več bi jih moralo kandidirati, in tako bi jih več tudi imelo možnost, da so izvoljene. Zagotovo bi bilo dobro, da bi bile ženske v političnih strankah bolj občutljive za vprašanje enakomerne zastopanosti spolov v politiki in vzpostavljanju mehanizmov, ki bi ženskam olajšali vstop v politiko. O tem, kako volijo ženske, pa vemo premalo, da bi z gotovostjo lahko rekli, da ne volijo žensk.
Vaše mnenje o ženskih kvotah?
To je eden od ukrepov, ni edini in ni optimalen, je pa dobrodošel. Morda v tem trenutku še ni videti pravih rezultatov, ampak nekje je treba začeti. Kadar je v družbi tako veliko nesorazmerje med zastopanostjo spolov, je treba vzpostaviti mehanizme, ki bodo to nesorazmerje odpravili. Kvote so normativni ukrep, ki prisili stranke, da dajo možnost ženskam, in dokler ne dosežemo, da bo na volitvah izvoljeno več žensk, bodo taki ukrepi potrebni. Poleg tega bi bilo treba delati tudi na povsem življenjskih ukrepih, kot so odpiralni časi vrtcev, uradnih organov, bank in ostalega. Zaposlene ženske se v vseh poklicih pogosto srečujejo s problemom, kako uskladiti službo in skrb za družino, ki je tradicional no, z nekaj izjemami, še vedno v domeni žensk. Resnično življenje, v katerem moramo funkcionirati, je zelo neprilagojeno tej dvojni vlogi žensk in bi se mu moralo prilagoditi, tako bi mnogo več žensk vstopalo ne le v politiko, ampak tudi na druge odgovorne pozicije.
