Kako rešiti spor brez sodišča?
Kdaj poseči po alternativnih postopkih reševanja sporov. Članek v reviji Kapital
Alternativno reševanje sporov je v svetu stalna praksa podjetij, s katerimi se ognejo dolgotrajnim, dragim in psiho-fizično izčrpajočim sodnim sporom. V ZDA na sodiščih rešujejo manj kot 2 % gospodarskih sporov. Tukaj predstavljamo, kako lahko morebitne nevšečnosti rešite drugače.
http://www.revijakapital.com/kapital/poslovnefinance.php?idclanka=9050
Vrste postopkov
Mediacija. Pri mediaciji mediator posreduje med obema stranema v sporu in jima pomaga do sporazumne rešitve. S pomočjo posebnih metod in tehnik postavljanja vprašanj, ločenega sestajanja z vsako stranko posebej ter s pomočjo ocenjevalnega pristopa, preko vprašanj, stranki pripelje do sporazumnega dogovora ali vpogleda, kako stranki kaže, če bi se spor nadaljeval po sodni poti. Mediator tako še vedno ne odloča o ničemer, le posreduje. ECDR ponuja tudi možnost, da se stranke sporazumno odločijo in mediatorja zaprosijo, da jim predlaga konkretno kompromisno rešitev in priporoči, kaj bi po njegovi oceni bil optimalen kompromis, ki bi zadovoljil obe strani. Kadar se stranke odločijo za tako pooblastilo mediatorju, se takšen postopek imenuje konciliacija. Gre za svojevrstno novost, saj v praksi mediatorji še vedno večinoma ostajajo pri svoji posredovalni vlogi in ne vstopajo v vlogo tistega, ki predlaga rešitve. V tem primeru je stranka še vedno tista, ki sprejme odločitev in če obe stranki soglašata s tem, da želita rešiti problem, nočeta na sodišče, ne moreta pa s posredovanjem priti do kompromisa in sta pripravljeni, da jima ta mediator predlaga rešitev, slednji prevzame vlogo konciliatorja. V tem primeru je tudi verjetnost, da bosta njegov predlog sprejeli izjemno velika.
Zgodnja nevtralna ocena spora. Postopek, ki je popolnoma nov v Sloveniji. Zanimivo je, da se ta postopek v ZDA izvaja že 30 let in je bil prvi alternativni postopek reševanja sporov. Kasneje se je iz njega razvila mediacija. Ta postopek stranki pomaga razumeti, kakšen je njen trenutni pravni položaj in kaj lahko realno pričakuje v nekem sodnem postopku. V praksi se jo pretežno poslužujejo gospodarske družbe, in sicer najpogosteje takrat, ko so predmet spora visoke denarne vrednosti. Bistvo tega postopka je v tem, da nevtralni strokovnjak, ki je običajno bivši sodnik (najpogosteje sodnik ustavnega sodišča, vrhovnega sodišča, včasih tudi višjega) in ima za seboj sodniško kariero ter razume način razmišljanja sodnikov, oceni, kakšne so možnosti, da stranka uspe v nekem že začetem sporu, ali v sporu, ki še ni na sodišču. Stranka se v tem primeru namreč ne more odločiti, ali bi šla v tožbo, ali ne oziroma ali bi bilo bolj primerno spor reševati s pogajanji oziroma mediacijo. Ocena temelji na analizi vseh dejstev in tudi na upoštevanju sodne prakse. Ta postopek ne razrešuje le vprašanja verjetnosti zmage v pravdi ali poraza v pravdi, ampak gre tudi za oceno, v kakšnem razponu naj se stranka pogaja z nasprotno stranjo glede na vse dane okoliščine. V praksi se zato, ko stranke dobijo zgodnjo nevtralno oceno pogosto zgodi, da se odločijo, da bodo spor poskušale rešiti s pomočjo mediacije in se skušajo izogniti pravdanju oz. če je sodni postopek že v teku, ne nadaljujejo s pravdanjem.
Specializiran postopek reševanja potrošniških sporov. Gre za spore med fizičnimi osebami in podjetji, ki nastopajo kot ponudnik storitev na trgu (npr. trgovci, zavarovalnice, mobilini operaterji ipd). Primer takšnega spora je npr., ko kupec ugotovi, da je kupil izdelek z napako in v postopku reklamacije poskuša doseči zamenjavo izdelka, ali pa vrnitev kupnine, vendar prodajalec na to ne pristane. Ko se postopek reklamacije zaključi brez uspeha za potrošnika, običajno potrošniku ne preostane nič drugega, kot da gre na sodišče. Večinoma se potrošniki ne odločajo za sodni postopek, saj gre za potrošniške spore, ki so praviloma (ne pa nujno vedno) relativno nizkih vrednosti, medtem ko so sodni spori izjemno dragi. In tako mnogi enostavno sprejmejo dejstvo, da so na izgubi. Prav zato je v EU več zakonodajnih instrumentov, ki spodbujajo alternativne postopke v potrošniških sporih.
Primeri potrošniških sporov:
· v letalskih prevozih,
· hotelskih aranžmajih,
· pri plačevanju komunalnih storitev,
· pri plačevanju elektrike,
· pri plačevanju telefona in ostalih storitev,
· zahtevki iz zavarovalnih pogodb
· spori iz bančnih poslov (krediti, leasingi, upravljanje s sredstvi ipd)
· nakupi avtomobilov (pri tem ne gre za tako majhne vrednosti).
V Sloveniji je ECDR edina inštitucija, ki zagotavlja reševanje potrošniških sporov v alternativnem postopku, ki se imenuje specializirani postopek reševanja potrošniškega spora in bistvo tega je da kombinira mediacijo in arbitražo. Traja le 30 dni in je brezplačen za potrošnika, saj podjetje vedno plača stroške tega postopka (Običajno znašajo nekaj 100 eurov).
Spor se lahko reši z dogovorom, do katerega pride v postopku mediacije. V primeru, da mediator ugotovi, da dogovor ne bo možen, pa prevzame vlogo arbitra in razsodi ter izda arbirtražno odločbo, ki ima vse značilnosti sodbe in je tudi izvršljiva, kot vsaka sodba državnega sodišča. Pavila tega postopka in standarde je pregledala Zveza potrošnikov Slovenije, jih odobrila in jih podprla. Število zahtev precej narašča, velik delež le-teh pa odpade na zavarovalniške spore.
Hibridni postopki (med-arb, arb-med). ECDR je edini v Sloveniji, ki ponuja t.i. hibridne postopke, ki kombinirajo posredovanje in razsojanje, torej mediacijo in arbitražo. Mednje spadata med-arb in arb-med. Prednost teh postopkov je, da zagotavljajo vse možnosti za kompromisno rešitev spora, ki je za stranke prijaznejša, hkrati pa jamči za dokončnost rešitve spora. Med-arb se začne kot mediacija vendar če kaže, da do sporazumnega kompromisa ne bo prišlo, se ta postopek nadaljuje kot arbirtraža z dokončno odločbo. Arb-med pa se začne kot arbitraža kjer arbiter že izda odločbo, s katero odloči o sporu, vendar to odločbo zapečati in da strankam na voljo, da pred njeno razglasitvijo poskusita še z mediacijo. Tako v Sloveniji kot tudi v tujini so kombinirani postopki izredno zanimivi za velike gospodarske družbe in tudi za majhna ter srednja podjetja.
Arbitraža. Arbitraža je zaupni postopek reševanja sporov izven sodišča, pri čemer udeleženci prepustijo odločanje določeni osebi ali osebam - arbitrom oz. arbitražnem senatu in se vnaprej zavežejo, da bodo spoštovali doseženo odločitev. Arbitražna odločba ima moč pravnomočne sodbe. ECDR ponuja različne oblike arbitraže:
Arbitraža znotraj denarnih omejitev
Če se stranke kadarkoli pred izdajo arbitražne odločbe pisno dogovorijo za arbitražo v okviru denarne omejitve, pisno določijo maksimalno in minimalno denarno vsoto, ki je lahko prisojena z arbitražno odločbo.
Primer: Dve podjetji sta v sporu glede določenega plačila in se strinjata, da je ena stran dolžna drugi določen znesek, vendar se ne moreta dogovoriti glede višine zneska plačila. Prva stranka trdi, da dolguje 20.000 EUR, medtem ko druga trdi, da ji je prva stranka dolžna 50.000 EUR. V tem primeru se lahko pri ECDR odločita za posebno arbirtražo, pri kateri določita razpon v okviru, katerega mora arbiter razsoditi. Torej ne more razsoditi manj ali več kot sta strani dogovorjeni. S tem stranke nadzorujejo spor in arbitrove odločitve.
Pospešena arbitraža
Pri pospešeni arbitraži postopek vodi le en arbiter, medtem ko vrednost spornega predmeta po tožbi in morebitni nasprotni tožbi skupaj ne presegata 200.000 evrov. V pospešeni arbitraži ima vsaka stranka pravico, da po prejemu tožbe ali odgovora na tožbo oziroma nasprotne tožbe ali odgovora nanjo vloži eno pripravljalno vlogo. Arbiter v pospešeni arbitraži odloča zgolj v pisnem postopku, razen če arbiter odloči, da je nujno potrebno izvesti ustni postopek. Celoten postopek, mora biti končan v največ 6 mesecih.
Arbitraža na podlagi zadnje ponudbe
Stranke se lahko odločijo tudi za arbitražo na podlagi zadnje ponudbe, kjer oddajo pisno obvestilo o svoji zadnji denarni ponudbi, ki so jo pripravljene sprejeti oziroma plačati in za katero menijo, da ustreza standardom, ki so odločilni za izdajo arbitražne odločbe. Arbiter izbere tisto, ki je bolj razumna.
Partnering. Pri investicijskih projektih ECDR ponuja postopek partneringa. Na osnovi sklenjene pogodbe se izbere strokovnjaka, ki sodeluje v najožji skupini ljudi, ki skrbijo za začetek in izvajanje te investicije ter v svoje delovanje vključuje vse akterje, ki bi s to investicijo bili kakorkoli prizadeti oz. imajo kak interes.
Primer: V Sloveniji poskušamo že nekaj let izpeljati pogodbo, ki smo jo sklenili z Madžarsko o vzpostavitvi visokonapetostnega daljnovoda. Madžarska je svoj del pogodbe izpolnila, Slovenija pa ne, ker je prišlo do hudih težav na terenu, ker se ljudje upirajo in nočejo živeti pod visokonapetostnimi daljnovodi.
Težava je v tem, da že od samega začetka v snovanje niso vključili podatkov o tem, kje bo trasa, vse akterje, ki bodo prizadeti, torej lastnike zemljišč, tiste, ki tam živijo, okoljevarstvene organizacije in občine. Torej ne samo investitorja, ampak vse, ki bi se jih lahko tak projekt kakorkoli dotikal.
In prav partnering omogoča:
· vključitev vseh akterjev,
· analize in predvidevanja, kje lahko pride do problemov,
· da se že na začetku tega investicijskega projekta določi, v kakšnih postopkih se bodo določene vrste problemov reševale. V izogib reševanju sporov na sodišču in dolgemu čakanju.
Namen je, da se projekt izpelje v danih rokih in s proračunom, ki je bil na začetku s pogodbo predviden. Naslednji tako velik projekt v Sloveniji bo Južni tok.
Prednosti mediacije in drugih alternativnih postopkov reševanja sporov:
v primerjavi s pravdanjem na sodišču so bistveno krajši, ker npr. mediacija v povprečju trajajo tri ure, arbitraža nekaj mesecev, sodni postopek pa traja do pravnomočnosti vsaj tri leta, časovni prihranki so torej izjemni,
· neposredni denarni prihranki, pravdanje je drago, ne samo zato ker dolgo traja, ampak tudi zaradi plačevanja sodnih taks, sodnih izvedencev, odvetnikov. Alternativni postopki so bistveno cenejši, ker stranke plačajo le delo mediatorja, pogosto pa si nastale stroške razdelijo. Po raziskavi v EU, kjer so sodelovale vse članice, med njimi tudi Slovenija, je povprečen prihranek v mediaciji 7.500 EUR izračunan na povprečno vrednost spora.
· velika prednost postopka je tudi zaupnost, ki ga pri nas in povsod po svetu zagotavlja zakon. Za razliko od sodnih postopkov, ki so javni, kjer dostikrat pride tudi do “javnega pranja umazanega perila” med sprtimi stranmi, se to v postopkih mediacij (ter drugimi alternativnimi postopki reševanja sporov) ne more zgoditi. Postopki so popolnoma zaupni. To je izredno pomembno za gospodarske spore, saj tako podjetje ne tvega razkritje poslovne strategije, poslovnih skrivnosti, kar dejansko terjajo pravila pravdanja. Prav tako je zaupnost pomembna pri odškodninskih sporih, predvsem pri zdravniških napakah. Vsaka zdravniška napaka izpostavi zdravnika kot posameznika in ga na nek način tudi poklicno diskreditira. Že samo dejstvo, da se je zdravnik znašel v sodnem postopku je precej pereče.
· Osnovno pravilo je, da stranke določajo pravila igre, saj same izberejo vrsto postopka in s to izbiro določijo tudi, koliko nadzora nad reševanjem problema želijo obdržati v svojih rokah in koliko nadzora želijo prepustiti neki tretji osebi - kar seveda pomeni, da gre za optimalen model.
· Bistvo alternativnih postopkov je, da so prostovoljni in nikogar ne moreš prisiliti vanje. Vsakdo lahko prisili nasprotnika, da gre v pravdo na sodišče, kajti če je vložena tožba, te sodišče povabi k sodelovanju in, če ne boš sodeloval v postopku tvegaš, da bo razsodba v tvojo škodo.
· Pri alternativnih postopkih reševanja sporov lahko stranke same izberejo strokovnjaka, ki bo reševal njun spor. Strokovnjaka lahko izberejo s specifičnega področja ali pa izberejo samo nekoga, ki mu zaupajo. Na sodišču sodnika ne moreš izbrati.
Kdaj poseči po alternativnih postopkih reševanja sporov. Vsi spori se lahko rešujejo s pomočjo alternativnih postopkov reševanja sporov.
Fizične osebe. Spori se večinoma nanašajo na:
· osebna razmerja med ljudmi. Primer: pri razvezi zakonske zveze - gre običajno za spore glede delitve skupnega premoženja, glede preživnine zlasti za otroke, glede stikov z otroci,
· spore z dediči,
· spore, kjer posameznik misli, da je upravičen do določene odškodnine pa zavarovalnica to zavrača, ali pa zavarovalnica misli, da je ta odškodnina bistveno nižja od tiste, ki jo posameznik zahteva,
· sosedski spori
· mejni spore,
· stanovanjska razmerja.
Pravne osebe. Situacija je zelo podobna pri pravnih osebah v tem smislu, da so prvenstveno pri njih aktualni gospodarski spori, ki so lahko različnih vrst:
· spori med poslovnimi partnerji,
· spori med delničarji gospodarske družbe,
· spori povezani s stečajnimi postopki,
· bančni in borzni spori,
· spori v zvezi z intelektualno lastnino, patenti,
· avtorske pravice,
· skratka vse kar spada v področje civilno pravnih razmerij.
Sistem plačevanja mediatorjev, arbitrov in drugih strokovnjakov. ECDR je razvil enostaven in transparenten sistem plačevanja mediatorjev in drugih strokovnjakov, kot so arbitri ter nevtralni ocenjevalci. Vzpostavili so sistem tarif, ki so fiksne, tako je znesek mediatorjeve nagrade vnaprej znan in je neposredno odvisen od vrednosti zahtevka oziroma predmeta spora.
Pomembno je, da stranka vnaprej ve, koliko jo bo postopek stal in je končni znesek nikakor ne more presenetiti, zato se mediatorji ne plačujejo po porabljenih urah, ampak zanje veljajo fiksne tarife, ki vključujejo tudi predpripravo mediatorja.
Primeri področij, ki bi se lahko dodatno izboljšala
· Davčni spori:
Slovenija bi lahko v postopek pri davčnem organu uvedla mediacijo. Prednosti: proračun bi prišel prej do denarja, davčni zavezanec bi lažje poravnal, tisto kar dolguje. Mnoge države imajo mediacijo vključeno kot izbirni postopek pri tovrstnih sporih (Nizozemska, Anglija, ZDA).
· Stečajni postopki:
Stečajni postopki so dolgi, zato ker se vse sporne upniške terjatve in sporni pravni posli podjetja v stečaju rešujejo na sodišču in dokler ni razsodbe, ni možno zaključiti stečajnega postopka. Mediacija bi bila izredno časovno in finančno učinkovita alternativa za tovrstno reševanje sporov.
· Družinski spori:
V primeru razveze partnerstva bi bilo smiselno mediacijo vpeljati kot obvezno za najboljši interes otroka (vzgoja, varstvo). Pravde na sodišču dolge in vplivajo na najmlajše.
· Delovni spori:
Omogočiti, da se delavec in delodajalec že ob zaposlitvi dogovorita, da bosta spore reševala na miren način.
ECDR
Edini center v JV Evropi s tako razvejano ponudbo alternativnih postopkov, ki segajo od svetovalnih, kot je zgodnja nevtralna ocena, do posredovalnih postopkov, kot je mediacija in konciliacija, do hibridnih postopkov, kot je med-arb, arb-med, do razsojevalnih postopkov kot je arbirtraža.
ECDR bo svoje poslovne enote odprl tudi v drugih državah. Prva, ki je v zaključni fazi ustanavljanja je v Zagrebu. V nadaljevanju načrtujejo na podoben način odpreti poslovne enote v Črni Gori in Srbiji.
