In zdaj...?
V mesecu, ki je sicer tradicionalno politično zatišen, je zaloputnila vrata svoje pisarne prva dama slovenskega notranjega ministrstva. In, vsaj tako si predstavljam, odšla na čist zrak: pokončna, dosledna in moralno skladna z odgovornostnimi načeli, ki bi morali veljati za vse na svetu, tudi za Slovence.
Ugibati, ali bo nova oziroma drugačna namestitev Nacionalnega preiskovalnega urada za državo oziroma njene davkoplačevalce zares finančno ugodnejša, bi bilo ta hip - ob vseh razgretih političnih glavah - čista špekulacija. A že občutek, da je slovenski FBI - zaradi nekaterih bolj ali manj upravičenih pomislekov- »na cesti«, ni ravno ugoden.
Ni pa špekulacija ugibati o tem, kaj se bo poslej dogajalo v notranjem ministrstvu. S policijo. Natančneje: s prometno policijo. Trdno sem namreč prepričan, da je Katarina Kresal neoklevajoče in razumno segla na področje cestno-prometne varnosti. Da se je najodločneje od vseh doslej uprla z alkoholom in drugimi substancami motenim voznikom in, da se je iskreno prizadevala za red na ulicah in cestah; ne le med prometnimi udeleženci, tudi med policisti.
Da je »sokriva« za nedavno drastično podražitev prometno-prekrškovnih kazni ji lahko zamerimo, ali pa tudi ne; vsaj nekatere izmed njih so zagotovo upravičene. To, da je tudi sama obtoževala preveliko hitrost za poglavitni vzrok prometnih nesreč, pa pripisujem preprostemu dejstvu, da je »nasedla« našim preventivnim kvazi strokovnjakom, ki svojo neuspešnost že desetletja skrivajo prav pod pojmom »prevelika hitrost«. Da bi izkoreninila kampanjskost policijskih akcij, je bila premalo časa na ministrskem fotelju. In prav zato se bojim, da bodo prometni policisti, zdaj, ko je odšla, zadihali po starem.
Že pravkar minule dni so se - časovno omejeno - lotili poostrenega hitrostnega nadzora; predvsem državni malhi v korist. Tudi promet mimo šol nadzorujejo le v prvih dneh novega šolskega leta. Nato bo, morda, na vrsti spet nadzor pripenjanja v avtu (ko smo že ravno pri tem: bolj bedasto nagovarjanje k uporabi varnostnih pasov od tistega, ki ga je slišati skozi radio - »Moža privežem samo v avtu. Vozim 202« - si je težko predstavljati), ročna uporaba telefona, kolesarji, ki nimajo obeh nog na pedalih in tako dalje...
Nove radarske preže na avtocestah in kampanjski nadzori ne bodo reševali življenj pa tudi število prometnih nesreč nič kaj očitno ne upada. In tudi zato je škoda, da je ministrica odšla. Menim namreč, da je prometno varnost dojemala z dovolj nepolicijsko logiko, da bi njene zamisli, če bi imela več časa zanje, uspele. In tudi zares koristile.