So danes tudi človekove pravice zgolj še en strošek, kjer je potrebno varčevati?
Ob 20. letnici izbrisa sem dejala, da upam, da bo nova vlada zmogla dovolj modrosti, da bo pri reševanju problema izbrisanih nadaljevala tam, kjer smo mi končali, in da se bo tej temi posvetila z vso potrebno občutljivostjo za stiske ljudi, ki jih je povzročila naša mlada država.
V teh dneh pa se žal izkazuje, da te modrosti ni. V časopisu Dnevnik sem namreč prebrala, da so uradniki delo v medresorski delovni skupini, ki je proučevala socialne, zdravstvene in druge probleme, s katerimi se soočajo po ureditvi statusa izbrisani, po hitrem postopku zaključili. Novica ni imela nobenega odmeva, mimo nas je šla tiho in mirno, kakor da je povsem samoumevno, da aktivnosti, ki zahtevajo popravo krivic, ki jih je storila država, pometemo pod preprogo.
Zakaj je bila ta medresorska delovna skupina pomembna?
Vseskozi je bilo jasno, da je problem izbrisanih zahteven in večplasten, sama pa sem si pri tem zastavila jasen cilj, in sicer – izpolnitev odločb Ustavnega sodišča. S sodelavci smo se pri uresničevanju tega cilja soočali z mnogimi ovirami, ki so se odražale predvsem v političnih pritiskih in ostrem nasprotovanju tedanje opozicije (današnje vladajoče koalicije), kar je nenazadnje privedlo tudi do interpelacije zoper mene kot ministrice za notranje zadeve in prvih poskusov moje diskreditacije. Glavni očitek tedanje opozicije je bil, da težav izbrisanih ne smemo rešiti zato, ker da bo to pripeljalo do tožb in visokih odškodnin, ki da jih bo morala plačevati slovenska država… Danes se jasno izkazuje, da so bili vsi ti argumenti izmišljeni ter namenjeni izključno pridobivanju političnih točk in širjenju nestrpnosti v slovenski družbi. Spoštovanje človekovih pravic in človekovo dostojanstvo je današnja vladajoča opcija pripravljena poteptati, pa čeprav gre le za nekaj evrov.
Kljub temu nam je uspelo, da je sprejeti zakon o izbrisanih v danih razmerah predstavljal optimalen kompromis, pri čemer pa so ostala odprta nekatera vprašanja, ki niso zadevala Ministrstva za notranje zadeve, temveč so posegala na področja ministrstev za zdravje, okolje, socialne zadeve …To so bila vprašanja, ki so zahtevala, da se z njimi sooči celotna slovenska vlada in pove, ali imajo pravico do socialnih in drugih pravic tudi izbrisani ali ne. Vladi RS sem zato predlagala ustanovitev medresorske delovne skupine, ki bi morala preučiti težave, s katerimi se soočajo izbrisani, in ob tem vladi predlagala konkretne rešitve in tudi potrebne zakonodajne spremembe, s katerimi bi jim država omogočila dostojno in človeka vredno življenje.
Politični argumenti, s katerimi je tedanja opozicija rušila zakon o izbrisanih, so se, kot danes vidimo, torej sesuli v prah.
S sedanjimi potezami taiste politične opcije pa se v prah sesuvajo tudi življenja izbrisanih. Ampak: spoštovanje človekovih pravic in človekovega dostojanstva je temelj vsake družbe. Tudi slovenske. Zato kot družba ne moremo in ne smemo podpirati odločitev vlade, ki so povezane z odrekanjem osnovnih človekovih pravic.
Odkar je sedanja vlada prevzela oblast, v naši družbi seje strah, njeno edino merilo je varčevanje, ki posega v vse pore naše družbe. Pa vendar - bomo kot družba resnično molčali ob dejstvu, da je vlada z nevarno lahkotnostjo odpovedala človekove pravice manjšini, ki ji je pred 20 leti storila nepredstavljivo krivico? Bomo resnično molčali ob dejstvu, da bomo kot družba padli pri dokončni rešitvi položaja izbrisanih? Bomo resnično molče dopustili, da vlada potiho odrinja teme, ki so povezane s spoštovanjem človekovih pravic? Ali to vendarle ne pomeni, da sedanja vladna koalicija meni, da so tudi človekove pravice zgolj še en strošek, kjer je potrebno varčevati?
