Vinko Gorenak in Igor Bavčar lahko, Katarina Kresal in Zoran Janković pa ne
Ko pomislim na obdobje, ko sem vodila ministrstvo za notranje zadeve, ne morem mimo tega, da so takratni opozicijski poslanci in mediji izdaten del svojega prostora in časa namenjali obrobnim pojavom, povezanim z mano.
Poizvedovali so, s kom, kje in kdaj preživljam dopust,oprezali, s kom hodim na kosilo, kdo je plačal in kaj smo se pogovarjali ter z detektivsko natančnostjo brskali po fotografijah, da bi me našli v kakršnikoli „neprimerni“ družbi. S tem pa so, ne da bi se tega zavedali, postavili tudi nove standarde zasebnosti pri politikih.
Sama se nikoli nisem ukvarjala s tem, kdo se kdaj s kom dobiva, nikomur tudi ne oporekam pravice, da se srečuje s komerkoli se želi. Notranji minister Vinko Gorenak in Igor Bavčar sta se odločila, da je napočil čas za obujanje spominov in da je najprimernejši prostor za njuno zasebno srečanje – restavracija Ministrstva za notranje zadeve na Kotnikovi. To je njuna pravica in do tu me njuno srečanje ne zanima. Me pa zmoti in prične zanimati v trenutku, ko je zasebno srečanje spretno zapakirano v PR sporočilo, in ko služi predvsem Bavčarjevi rehabilitaciji in obračunavanju z mano. Igorju Bavčarju zato še enkrat sporočam, da se z Zoranom Jankovićem nikoli nisem pogovarjala o kakršnikoli policijski akciji zoper njega, da je torej nisva skupaj načrtovala, in sicer ne proti njemu, kakor tudi ne proti komurkoli drugemu. Očitno je Igor Bavčar že pozabil, da so ovadbe zoper Jankovića v Postojni v predal založili v času nekdanjega ministra Dragutina Mateja, torej strankarskega kolega ministra Gorenaka, s katerim dandanes rad zasebno obuja spomine.
Ob pojasnjevanju srečanja se je Igorju Bavčarju zazdelo primerno, da javnost prav on poduči o standardih politične higiene. Hkrati pa je pozabil, da tokrat dejansko ne gre za to. Ko sem se pred lokalnimi volitvami v restavraciji sredi mesta srečala z županom Zoranom Jankovićem, so mi očitali, da se kot ministrica za notranje zadeve ne smem srečevati z nekom, ki je v postopkih, in da srečevanje predstavlja vpliv na delo policije. Ko pa se v restavraciji ministrstva, kamor javnost nima dostopa, srečata notranji minister Vinko Gorenak in preiskovanec v mnogih postopkih Igor Bavčar, se srečanje interpretira kot »prijetno obujanje spominov«.
Igor Bavčar je moje kosilo z Zoranom Jankovićem uporabil za legitimacijo svojega srečanja z Vinkom Gorenakom, slednji pa je v pojasnjevanju srečanja uporabil prav tisto argumentacijo, ki jo je pri meni kot opozicijski poslanec najbolj izpodbijal – da so postopki stvar sodišč in ne ministra za notranje zadeve ter da se kot minister v postopke ne vtika in ne more vtikati.
Razčistimo, torej: ali to pomeni, da Vinko Gorenak s tem priznava, da me je tekom mojega mandata namerno neupravičeno napadal ali pa, da je storil napako? Ne more namreč nekaj, kar storim jaz, biti narobe, nekaj, kar stori Vinko Gorenak, pa prav, če gre za podobno stvar. Razen seveda, če ne gre za črno-beli svet, v katerem kosilo Janković-Kresal v restavraciji pomeni vpliv na delo policije, kosilo Bavčar-Gorenak v restavraciji MNZ pa prijetno obujanje spominov.
Obujanje spominov je sicer prijetna stvar. Če pa je pospremljeno s politično propagando, je to neetično in nehigienično. In še nekaj: z aprilom je tožilstvo prešlo pod okrilje Ministrstva za notranje zadeve. Nekaj dni za tem se je notranji minister srečal z enim izmed najbolj razvpitih preiskovancev v državi. Kateri argument je že Vinko Gorenak rad uporabljal ob napadih name? Aja: da v naključja ne verjame ...
