Tragedija na Norveškem nas opozarja, da je strpnost vrednota, ki mora preiti v družbeno zavest kot aksiom sobivanja
Norveška je, tako kot večina ostalih skandinavskih držav, v Sloveniji veljala za simbol urejenosti, mirnosti in varnosti.
Pogosto smo si jo dajali za zgled in si želeli, da bi ji bili vsaj malo podobni. Takšna podoba se je po morilskem pohodu Andersa Behringa Breivika, ki je terjal na desetine življenj, zamajala v temeljih.
Strašni dogodek in tragične smrti so nas šokirale. Najprej seveda ob gledanju televizijskih poročil o dogodku, še posebej boleče pa malo kasneje, ko smo izvedeli, kdo je morilec Breivik in kaj je pisal. Ne gre za neizobraženega človeka iz družbenega dna, ki se mu je zmešalo, ampak za fanatičen um, izobraženega mladeniča, ki je v svojih pisarijah večkrat omenil tudi Slovenijo, pa ne samo omenil, ampak jo postavil za vzor svoji ¨idealni¨državi.
Prebivalci Slovenije smo se lahko osupli začeli spraševati kako se počutimo kot državljani Breivikove nacistične Utopije. Srhljivi, fanatični, ideološki in zločinski (nikakor pa ne tudi poblazneli!) "um" je v Sloveniji namreč uzrl etnično čisto, do tujcev in drugačnih sovražno, kulturno samozadostno in vase zaprto organizirano človeško skupnost: državo torej, ki jo lahko da za zgled Norvežanom. Po mnenju Borisa Vezjaka bi bila sicer napaka, če bi iz poljubnih Breivikovih ugotovitev o Sloveniji kot najmanj multikulturno indoktrinirani državi karkoli sklepali ali jih jemali za resnične. Verjetno drži, da Breivikova analiza ni ravno referenčna, kaže pa na to, kakšen vtis posameznik lahko dobi o Sloveniji, če jo analizira preko interneta. Vsekakor pa so takšne "ugotovitve" dovolj močan povod za samorefleksijo in za razmislek, kako odprta oziroma kako strpna država in družba smo v resnici.
Nekaj, kar običajno spada na evropsko ultradesničarsko obrobje in podpodje, je v Sloveniji žal lahko tudi del vladajočega »pravnega« reda in politične filozofije. Spomnimo se vaških straž s prižganimi ročnimi motorkami v Ambrusu, izbrisanih, referenduma o pravici samskih žensk do umetne oploditve, spomnimo se razprav ob sprejemanju družinskega zakonika, o psihiatričnem zdravljenju istospolno usmerjenih, pa o manjvrednosti zvez tistih, ki živijo na koruzi. Spomnimo se sovražnega govora na spletnih forumih, seksističnih izpadov v parlamentu, pa protestov proti gradnji džamije; spomnimo se napadov na tujce, geje, temnopolte in še marsičesa… Vse to je (tudi) Slovenija, sicer dežela prijaznih ljudi.
Kljub grozljivosti in nepojmljivosti norveških dogodkov ne bo malo takšnih, ki se bodo javno morda zgražali nad srhljivim zločinom, v duhu, v sebi, na tiho pa se strinjali ali celo solidarizirali z zločinskim ideološkim prividom norveškega množičnega morilca. Zdrznem se, ko v komentarju na straneh najbolj branega slovenskega časopisa že lahko preberem, da je Breivik, ki je sicer citiram: "monstrum vreden, da se ga potolče s količkom (...) novodobni Ned Ludd, ki pa ne razbija strojev, češ, da so krivi njegove revščine, temveč ljudi. Ker podpirajo sistem, ki duši njegovo, našo osnovno bit. (...) Kolikokrat bi mi sami hoteli narediti kaj podobnega - vsaj v mislih raznesti sistem" (konec citata!).
Ob tem se moramo vprašati, kakšno našo osnovno bit pa ruši odprtost, multikulturnost in strpnost do drugačnih? V čem se nam kratijo naše priložnosti in pravice, če nočemo ostati zapečkarji, temveč postati del širše družbene skupnosti? Zakaj bi bili zaradi sprejemanja drugačnosti bolj revni?
Ni nepojmljiv in vsega obsojanja vreden samo način Breivikovega protesta z zločinskim pomorom nedolžnih ljudi, obsoditi moramo tudi ideološke razloge, ki so Breivika vodili do tega strašnega dejanja in do tega, da ga je hladnokrvno priznal, pri tem pa niti priznal niti sprejel kakršnekoli krivde. To je ključno za razumevanje tega, kar se je zgodilo. Breivikov ideološki razlog za storjeni zločin je torej svét, zato po njegovem ni zločina in ni krivde. In kaj kmalu se lahko zgodi, da bo Breiviku in temu svétemu ideološkemu razlogu sledil eden ali več somišljenikov. In smo spet pri zgodovini, ki se ponavlja..
Družbo in njene vrednote oblikujemo sami s svojim ravnanjem in s tem, kakšni politiki dajemo legitimnost in moč. Zato nam sistema ni treba "raznesti" in namesto strojev razbijati ljudi, če se z njim ne strinjamo, lahko pa ga začnemo spreminjati, najprej pri samih sebi. In tako je tudi s strpnostjo, tudi ta se začne pri vsakem od nas, v družini, v šoli, na ulici, v parlamentu, pri vseh političnih voditeljih.. Strpnost je vrednota, ki mora preiti v družbeno zavest kot aksiom sobivanja vsakega posameznika in vseh nas. Strpnost moramo živeti in strpnost moramo misliti.
