Smo kot družba sploh sposobni imeti lastno demokracijo in voditi lastno politiko?
Z grafološkim preverjanjem verodostojnosti poslanskega podpisa je slovenska politika verjetno dosegla enega izmed svojih neslavnih vrhuncev.
Pred dvema letoma, ko se je prvič v zgodovini slovenske države zgodilo, da je bil njen poslanec pravnomočno obsojen na zaporno kazen (in to zaradi dejanj izsiljevanja, samovolje in nedovoljenega prometa in proizvodnje z orožjem ali eksplozivom), je bil to za slovensko družbo prvi šok. Bilo je opozorilo, da stvari v slovenski politiki niso takšne, kakor se morda prikazujejo. Žal pa se iz tega slovenska politika ni naučila ničesar, družba na splošno pa do najrazličnejših anomalij postaja že skorajda politično apatična.
Kazenski postopki, ki se danes kopičijo nad politiki, ne presenečajo več nikogar, prepisovanje diplomskih in magistrskih nalog ter ponarejanje listin poslancev o njihovi izobrazbi pa so postale povsem običajen del političnega vsakdana. Nikomur izmed izvoljenih predstavnikov ljudstva niti na misel ne pride, da bi za svoja dejanja (ki so dokazano najmanj nemoralna) prevzel odgovornost in odstopil ter s tem pokazal, da vendarle živimo v družbi, ko etična načela še nekaj štejejo. Še več, ob nerazumljivem izginotju podpisov za referendumsko pobudo, torej dogodku, ki je do temeljev zamajal osnovne postulate demokratičnosti in svobode naše družbe, notranji minister izraža le veselje in zadovoljstvo nad tem, da mu bo interpelacija omogočila dve uri dodatnega televizijskega nastopa. Obstaja še bolj aroganten, ciničen in podcenjujoč način, da državljankam in državljanom sporočiš, da pravice, ki nam jih zagotavlja ustava, v današnji politiki niso vredne počenega groša?
Zadnja brezsramna dejanja politikov razkrajajo našo družbo kot celoto. Rušijo osnovne postulate demokracije, zaupanje v upravni in pravni sistem ter prispevajo k nižanju družbenih standardov. In da ne bo pomote: to ni vprašanje levih ali desnih. To je vprašanje, ali smo kot družba sploh sposobni imeti lastno demokracijo in voditi lastno politiko. Dejanja, ki so se v zadnjem obdobju zgodila v naši politiki, se v svobodni, demokratični in odgovorni državi ne bi smela zgoditi.
Državljanke in državljani imamo pravico in dolžnost zahtevati, da se z državo in našimi ustavno zagotovljenimi pravicami upravlja pošteno. Pravico in dolžnost imamo zahtevati spoštovanje zakonov, pa tudi najvišjih moralnih in etičnih standardov, po katerih naj se ravna družba. Pravico in dolžnost imamo zahtevati spoštovanje in sprejemanje drugače mislečih. Roza Luxemburg je pred skoraj 90 leti zapisala: »Svoboda le za privržence vlade, le za člane ene stranke - to ni svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistega, ki misli drugače«.
In medtem, ko se naši politiki igrajo z našo svobodo, nam gospodarstvo počasi umira. Z negativnim trendom pa smo se, ravno zato, ker vrednota sploh ni več vrednota, kot družba očitno tudi že sprijaznili.
