Slovenska družba potrebuje sposobnost prepoznavanja in moč sprejemanja izstopajočih posameznikov
V torek zvečer sem si v Križankah ogledala Somrak bogov, najnovejšo Pandurjevo »špansko« produkcijo, narejeno po scenaristični predlogi kultnega Viscontijevega filma iz leta 1969.
Vtisi, ki mi jih je pustila predstava, so še nekaj dni po njej zelo močni in še vedno razmišljam o njenem sporočilu. Vzporednic z družbo, v kateri živimo, se pri tem kar nekako ne morem znebiti.
Ob izjemni vizualni dovršenosti uprizoritve – Pandurjev standard, ki ga je skoraj nemogoče preseči – me je še posebej navdušila uporaba glasbe. Pomenljivo pri tem je, da pianist, ki jo skoraj v celoti izvaja v živo, od samega začetka nosi nacistično uniformo. Nacizem je torej tu in vsi, tako dramski protagonisti kot občinstvo, s(m)o prisiljeni plesati po njegovih notah. Glasba v predstavi je tista, ki določa vse - usodo posameznika in širše zgodovinsko dogajanje. Zgodovina je nekakšen neskončen tekoči trak; stroj, ki poganja čas in življenja ljudi, človek kot posameznik pa nima ne moči ne volje, da bi ga zaustavil oz. spremenil smisel njegovega ponavljajočega se delovanja. Kdor želi izstopiti ali kdor se upre, je pogubljen. Preživijo tisti, ki tako ali drugače pristanejo na njegovo neustavljivo logiko.
In v tem je glavni čar Pandurjeve predstave. V prizorih gledalec hote ali nehote doživi vzporednico z družbo, v kateri živimo. Surovost, moralna »preobrazba« in na trenutke že kar histerična prizadevanja po razvrednotenju vseh vrednot. Tekom predstave zaboli spoznanje, da se nam v takšni ali drugačni obliki zgodovina nenehno ponavlja - s ponavljajočo se zgodovino pa so v družbi vedno znova na preizkušnji najbolj osnovne človekove vrednote.
Osebno še vedno verjamem, da prav vsak posameznik šteje in da se prav vsakdo lahko upre navidez neustavljivi logiki tekočega traku. Verjamem, da družbo oblikujejo posamezniki. Zato je tudi en sam dovolj, da jo lahko spremeni na bolje.
Kljub temu pa se sprašujem: ali naša družba zna prepoznati posameznika, ki jo lahko spremeni na bolje? Zna prepoznati posameznika, ki ji je sposoben ustvariti nove dimenzije, odpreti drugačne poglede, pokazati druge perspektive? Ga zna sprejeti? Dan pred predstavo v Križankah je Tomaž Pandur prejel špansko državno priznanje, ki ga podeljuje kralj Juan Carlos. Priznanje je prejel za izjemno umetniško ustvarjanje in dosežke v Španiji ter za prispevek h kulturnemu povezovanju Slovenije in Španije. Španska družba je takšnega posameznika znala prepoznati. In sprejeti.
Del naše družbe pa je drugačen. Ljudi, ki s svojimi dosežki preveč izstopajo iz družbenega povprečja, ta del rad odrine in porine na rob. Brezkompromisno. Ne glede na posledice ali izgubljene priložnosti.
Kako si drugače razlagati dejstvo, da za vrhunskega umetnika ni bilo več prostora pri ustvarjanju tako velikega in za slovensko državo tako pomembnega projekta, kakršen je Evropska prestolnica kulture? Kako si drugače razlagati izjavo, da se je v okviru projekta zavzemal za nove prostore, novo trajno kulturno infrastrukturo, za nove ideje in nov način razmišljanja, za dvig standardov in vrednot, za nujno potreben preskok iz sfer diletantizma v profesionalnost, vendar pa, da se je izkazalo, da je prav slednje zaenkrat pri nas nepremostljiva ovira? Kako si drugače razlagati dejstvo, da morajo slovenski ljubitelji kulture vsakič znova trepetati, ali bo Tomaž Pandur, Slovenec, s svojo predstavo gostoval tudi v Sloveniji?
Slovenska družba potrebuje sposobnost prepoznavanja in moč sprejemanja izstopajočih posameznikov, ki so edino zagotovilo rešitve iz začaranega kroga družbene zaprtosti. Le na ta način bomo lahko vzpodbudili potencial, ki se skriva v slehernem posamezniku. Le na ta način bo sleherni posameznik lahko naredil korak k spreminjanju naše družbe. Le na ta način in s tem zavedanjem bomo sami sebi odprli vrata (ne zgolj kulturnega) razvoja in novih priložnosti.
