Slovenija si zasluži več. Veliko več. Predvsem politične strpnosti in sodelovanja.
»Slovenija, moja dežela« je bil slogan kultne oglaševalske akcije, ki je bila namenjena promociji slovenskega turizma, zasnovana pa tako, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja močno vplivala na nacionalna čustva Slovencev.
Ob 20. obletnici slovenske osamosvojitve smo si lahko spomin na televizijski oglas ponovno obudili. Oglas izpostavlja lepote naše dežele in prijazne ljudi, ki ustvarjajo njeno ime. Res je, Slovenci smo prijazni ljudje, kar občutimo v vsakodnevnih prijateljskih odnosih, in to potrjujejo tudi tujci, ki nas obiskujejo. Pa velja prijaznost tudi za politiko? Na žalost ne. Prijaznost, dostojnost in strpnost se pri marsikomu končajo, ko se razplamtijo politični interesi.
Slovenski politični prostor je pregret. Je poln sovraštva in težkih besed. Nestrpnosti in nespoštovanja. Minuli teden je bil v tem smislu nekako pomenljiv.
Najprej se je zgodil Zares. Z izstopom Zaresa iz vladne koalicije se zdi, kot da se je predstavnicam in predstavnikom te stranke odprl povsem nov svet. Ob poslavljanju od vlade in predstavitvi dosežkov v svojem mandatu so namreč iz izjav ministric na vse strani letele puščice in obtožujoče besede, kdo vse je odgovoren, da vseh svojih zamisli ne same kot ministrice in ne stranka kot celota niso mogli uresničiti. So za to res krivi izključno drugi ali pa gre le za priročen izgovor ter priložnost za omalovaževanje in kazanje s prstom na drugega?
Nato se je minuli teden v slovenski politiki zgodil Twitter. Prostor, namenjen izmenjavi kratkih misli in pogledov, ki je doslej v Sloveniji funkcioniral dokaj civilizirano, je dobil popolnoma novo dimenzijo. Postal je orodje obračunavanja in zmerjanja v 140 znakih. Včasih se zdi že praktično nemogoče, koliko gneva je sposoben nekdo spraviti v omejen znakovni prostor. Vendar očitno za izkazovanje političnega sovraštva prostora ni nikoli premalo.
In zgodila se je predstavitev zamisli predvolilnega programa največje opozicijske stranke. Ogromno stereotipov, lepih besed in visokoletečih obljub o tem, kako se bo Slovencem pod njihovim vodstvom godilo bolje. Pravijo, da bodo svoj program nadgradili s predlogi in idejami ljudi. Glede na to, da vsak dan znova dokazujejo, da ne zmorejo slišati in da niti ne želijo poslušati, ob tem pa namenoma blokirajo vse tiste dobre reforme, ki Sloveniji prinašajo razvoj, samo zato, ker niso imeli dovolj političnega poguma, da bi jih izpeljali sami, ko so za to imeli mandat, si ne morem predstavljati, da bi njihova pobuda lahko bila iskrena.
V slovenskem političnem prostoru premoremo kar nekaj izkušenih in premišljenih političark in politikov, ki bi jih bilo vredno marsikdaj poslušati. Znanja imamo veliko. Pavšalno iskanje nečesa novega ob resetiranju vsega povprek je sicer ljudem lahko na prvi pogled všečno, vendar dolgoročno ne prinaša rezultatov.
Slovenija danes potrebuje učinkovite, preudarne in premišljene rešitve. Do njih pa lahko pride le z ohlajeno glavo, s sodelovanjem, medsebojnim spoštovanjem in razpravo, ki bo kot enakovredne sogovornike sprejemala tudi tiste, ki razmišljajo drugače. Slovenija si enostavno zasluži več. Veliko več. Predvsem politične strpnosti. V dobro Slovenije, moje dežele. In njenih ljudi.
