Se bomo v imenu nekaj privarčevanih evrov odrekli tistim, katerih poslanstvo je opozarjanje na neenakost v naši družbi?
V času predvolilne kampanje je bilo tako med političnimi strankami kot volivci zaznati nekakšen konsenz, da za racionalnejše, hitrejše in cenejše delovanje državne uprave, slovenska država potrebuje manj ministrstev.
Osnovni namen zmanjševanja števila ministrstev je predvsem zmanjšanje birokracije, ki tako državi kot državljanom, podjetjem, samostojnim podjetnikom … z dolgotrajnimi, nepreglednimi in zapletenimi postopki na najrazličnejših ravneh otežuje vsakodnevno poslovanje. Za preboj namreč potrebujemo enostavno državo, zaradi česar se z zmanjševanjem števila ministrstev in njihovim združevanjem, kjerkoli je to smiselno, strinjam. Ne strinjam se sicer s statusom, ki ga je v novi vladi dobila slovenska kultura, saj menim, da moramo svojo kulturo negovati in razvijati v okviru samostojnega ministrstva, o čemer sem že pisala.
Zmanjševanje števila ministrstev pa je le prvi korak, ki je že v prvih dneh delovanja sedanje vlade jasno nakazal, da mu bo sledilo tudi zmanjševanje števila uradov. Tudi s tem bi se lahko strinjali, če bi bili uradi, ki jim je vlada namenila ukinitev, izbrani na podlagi tehtnega premisleka in strokovnih argumentov ter na način, da z njihovo ukinitvijo ne bodo okrnjene osnovne pravice posameznikov v družbi.
V zadnji Mladini je Jože Vogrinc opozoril na to, da na napoved vlade glede ukinitve Urada za enake možnosti ni bilo praktično nikakršnega odziva širše javnosti. Pa ni prav tako. Urad za enake možnosti je namreč eden izmed uradov z najdaljšo tradicijo, ki je bil pred 20 leti (takrat pod imenom Urad za žensko politiko) ustanovljen na podlagi pobud zainteresirane javnosti. Kakor je zapisano tudi na spletni strani Urada, je »cilj politike enakih možnosti žensk in moških enakost spolov - enaka prepoznava, moč in udeležba obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja.«
Dejstvo je, da je tudi v današnji slovenski družbi prisotna neenakopravnost med spoloma, ki se kaže v obliki neenakih možnostih na primer pri iskanju zaposlitve, diskriminaciji žensk ali visoki družbeni toleranci do družinskega nasilja. Proti vsem tem oblikam diskriminacije se mora naša družba boriti z vsemi močmi. In Urad za enake možnosti je tisti, ki na to opozarja, njegove aktivnosti pa so usmerjene k zmanjšanju vrzeli med pravno enakopravnostjo in dejansko enakostjo na vseh področjih posameznikovega življenja.
Morda kdo meni, da delovanje urada ni prineslo revolucionarnih sprememb zato, ker ni bil voden dovolj »glasno« in se ni dovolj pogosto uvrščal na prve strani medijev. Kljub temu pa je s svojim delovanjem marsikdaj tudi v ozadju veliko storil na področju uveljavljanja načela enakosti žensk in moških ter protestiral zoper stereotipno pojmovanje žensk v naši družbi; z aktivnim sodelovanjem pri pripravi in obravnavi predpisov, ki posegajo v načela enakih možnosti, s sodelovanjem z nevladnimi organizacijami, z raziskavami in izdajo prepotrebne literature s tega področja Urad sistematično bedi nad položajem žensk v slovenski družbi ter uresničevanjem njihovih zajamčenih pravic.
Pred natanko 20 leti je slovenska država z izbrisom storila eno največjih krivic in kršitev človekovih pravic v naši družbi. In dolgih 17 let je moralo miniti, da smo, ob velikem nasprotovanju nekaterih političnih strank in posameznikov, to sramotno dejanje iz naše polpretekle zgodovine uspeli popraviti. Z izdajo dopolnilnih odločb in s sprejetjem zakona smo po dolgih letih uspeli urediti status izbrisanih ter izvršiti odločbe Ustavnega sodišča. Morda bi lahko bil zakon tudi boljši, vendar pa 17 let krivic ustvari skrajno zapleteno pravno situacijo, ki je ni mogoče popraviti z eno potezo. Zakon je bil zato najboljši možni skupni imenovalec stališč države in nevladnih organizacij. Pa to še zdaleč ni zaključek poprave krivic, to je šele začetek. Zato bi nova vlada morala nadaljevati delo tam, kjer smo mi končali. Pri medresorski delovni skupini, ki je proučevala socialne, zdravstvene in druge stiske izbrisanih, s katerimi se soočajo po ureditvi statusa za katere ni več pristojno Ministrstvo za notranje zadeve, temveč drugi resorji.
Slednje dokazuje, da je slovenska družba še kako ranljiva. Zato na področjih, kot so enakost med spoloma v najširšem pomenu besede, nasilje nad ženskami, socialna vključenost, trgovina z ljudmi, spolno izkoriščanje, družinsko nasilje … potrebujemo nadzor vladnih in nevladnih organizacij, ki bodo nenehno opozarjale na kršitve in diskriminacije, ki se dogajajo v naši družbi. Tovrstno opominjanje potrebuje vsaka vlada in vsaka država; da ne pozabi, da se tudi v visoko razviti in sodobni družbi 21. stoletja vsak dan in na različnih družbenih nivojih dogajajo kršitve, ki se ne bi smele. Slovenska družba si ne sme in ne more privoščiti novih krivic. Se bomo res v imenu nekaj privarčevanih evrov odrekli tistim, katerih poslanstvo je opozarjanje na ta del naše družbe?
