Pred desetletjem perspektivna in svetla, danes pa temačna in izgubljena Slovenija?
V življenju je najpomembneje, da razmišljamo o prihodnosti, včasih pa se je kljub temu zanimivo ozreti tudi v preteklost. Nekatere zadeve se namreč iz časovne oddaljenosti kažejo drugačne, kakor so bile videti na prvi pogled, zgodovine posameznikov, še posebej akterjev javnih dogodkov, sosledja dogajanj in posameznih ravnanj pa v daljši časovni perspektivi nemalokrat postanejo sila zanimiva.
Na slovenskem družbenem prizorišču je bilo zadnje dni zelo živahno. Državni zbor je sprejemal usodne zakone povezane z NLB in s slovenskim državnim holdingom, potekala je razprava o pokojninski reformi, policija je potrkala na vrata ljubljanskega župana, ministru Gorenaku se je zgodilo nespodobno parkiranje na prostoru za invalide, kulturniki pa so se na okrogli mizi spraševali, zakaj ni resne debate o resnih stvareh. Ampak - so morda pričakovali, da bo to delo namesto njih opravil kdo drug? Večina je dogajanje spremljala iz domačih naslanjačev; obupana nad tem, kar jih je že in kar jih še bo doletelo.
Kako je bilo pred letom dni? Najbolj vizionarski je bil Radovan Žerjav, ki je dejal, da ne smemo izgubljati časa za proceduralne zaplete in da moramo vsak dan izkoristiti za to, da čim prej pridemo do volitev ter da Slovenija dobi kredibilno in zaupanja vredno vlado. V SDS so hipoma ocenili, da so edina stranka, ki se zaveda težkih izzivov, ki so pred Slovenijo in ki ima tudi jasno vizijo vodenja države, vključno s kadrovskimi potenciali za njegovo uresničevanje. Ko sem se takrat na blogu obregnila ob zastrašujočo idejo 60+ in kadrovsko listo za odstrel, so me nadrli, da se poslužujem pritlehnih diskvalifikacij političnih nasprotnikov zaradi nizke javnomnenjske podpore moje stranke. Danes se vladajoča stranka ponaša z 20-odstotno podporo javnosti, vlada pa, kakor bi jih imela napovedanih 60+.
Pred približno letom dni je odvetnik Matoz ob robu sojenja v aferi Patria izražal veliko zaskrbljenost nad ravnanjem sodišča, ker je vodilo kazenski postopek zoper takratnega vodjo opozicije, kar naj bi celo zrušilo temelje demokratične ureditve. Danes to ni več problem. Pred približno letom dni so na ljubljanskem okrožnem sodišču Gregorja Viranta obsodili na pogojno kazen enega meseca s preizkusno dobo enega leta zaradi razžalitve nekdanjega predsednika komisije za preprečevanje korupcije. Obsodba ni bila večja ovira, da gospod ne bi postal predsednik parlamenta. Pred približno letom dni je preiskovalna komisija o brezplačnikih ugotovila, da sta bila Slovenski tednik in Ekspres v letu 2004 del predvolilne opozicijske kampanje, namenjena diskvalifikaciji političnih tekmecev. Se danes to lahko ponovi v novonastajočih medijih? Pred približno letom dni so v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorili Ptičeslovje, režiser pa je dejal, da tekst na osvobojen način govori o človekovi notranji resnici in osmišljanju norosti. Kaj danes reči na to? Cinik bi dejal: saj je vse res! Norost je še vedno aktualna, ukvarjamo se s podobnimi zadevami kot pred letom dni, razočaranje nad politiki ni nič manjše, tako težko pričakovane in obljubljane nove politike pa od nikoder.
Tudi situacija pred dvema letoma ni bila rožnata. Sodišče je poslanca Srečka Prijatelja spoznalo za krivega; dosodilo mu je pet let in dva meseca zaporne kazni. Pred vrati so bile lokalne volitve in na volišča je pozval tudi nadškof Stres, in sicer z besedami, da z glasovanjem za poštene ter sposobne kandidate odpiramo nove možnosti resničnega napredka, izbira pa naj bi bila lažja, ker kandidate poznamo in vemo, komu smemo in moremo zaupati. Da, to je govoril prav tisti nadškof, ki je s svojimi podpisi, ravnanji in vplivanji, kakor lahko beremo danes, odločilno soustvaril največji finančni škandal v zgodovini slovenske katoliške cerkve.
Kot ministrica za notranje zadeve sem se ubadala s policijsko stavko, moji kolegi v vladi pa s stavko v javnem sektorju zaradi zamrznitve odložitve odprave preostanka plačnih nesorazmerij. Stavkali so tudi v kulturi. Pri nas, ne v Nemčiji. Tam je Kafkov Proces odprl Hamburški gledališki festival. Vodja festivala je v luči zmanjšanja sredstev za kulturo dejal, da enkrat zaprta ali do smrti izstradana kulturna ustanova ne bo nikoli več oživela. Zloslutna napoved, ki prižiga vse rdeče alarme tudi v današnjem času, še posebej v luči napovedanega padanja standardov pri vodenju in financiranju slovenske kulturne produkcije.
Kaj pa se nam je dogajalo pred desetimi leti? Pred desetimi leti smo se mnogi posvečali izključno prihodnosti in skupnim upanjem. Tako se je takratni predsednik vlade, dr. Janez Drnovšek, posvečal vključevanju Slovenije v EU in Nato ter izgradnji Slovenije kot odprte družbe, v kateri bo na prvem mestu svoboda in v kateri bodo veljale klasične evropske liberalne vrednote. Takrat je znana politično neodvisna tožilka Barbara Brezigar postala prva uradna ženska kandidatka na volitvah za predsednika/co države, kljub porazu pa je v naslednjih letih opravljala še več političnih funkcij. Pred desetimi leti je bil generalni direktor policije kritičen do vtikanja ministrstva v strokovno delo policije zaradi razveljavitve razpisa za nakup policijskega čolna, to potezo pa je ocenil kot korak do policijske države. Kako srečna je policija lahko danes, ko se nihče več ne vtika v njeno delo! V ljubljanski Drami pa so uprizorili Shakespearovo kultno tragedijo Romeo in Julija. Režiser je dejal, da besedilo razkriva celo paleto ljubezenskih drž in odnosov, ljubezen staršev, obremenjeno s predsodki, krščansko ljubezen patra, ljubezen nadomestne matere, pestunje, vse položene v "zibelko sovraštva". Poudaril je, da je težje uprizarjati pozitivno energijo kot mračne drame, vendar pa, da bo konec predstave "v funkciji upanja".
Ja, pred desetimi leti smo v Sloveniji živeli upanje. In čeprav je zgodovinski spomin vedno nekoliko subjektiven in zamejen s posameznikovo izkušnjo in védenjem, lahko trdimo, da je bila takrat Slovenija svetla in perspektivna domovina. Namesto v sonce pa danes zremo v temo, prestrašeni in izgubljeni; ne vemo prav dobro, kaj se nam pravzaprav dogaja…
