Politika ciničnih nasmehov
V zadnjih mesecih posebno mesto v naši visoki politiki dobiva cinizem. V prvi vrsti se ga poslužuje predsednik vlade. Ne samo, da s cinično govorico rad pokaže svoj odnos do političnih nasprotnikov in sindikatov, cinizem je izpilil do skrajnosti tudi pri svojem odnosu do (ne)spoštovanja pravne države. Na obravnave v procesu, v katerem je obtožen, ne hodi, ker je službeno zadržan ali na dopustu. Mogoče je za obrambo to prava taktika, prav gotovo pa ni pravo sporočilo za ljudi. Zakaj bi tudi ostali državljani sodišča sploh še jemali resno, če jih niti vrhovni šef ne?
Cinična je marsikatera beseda, ki jo javnosti nameni predsednik parlamenta. Še nedavno se je hvalil s cenami kosil v parlamentarni menzi, ki jih je zvišal za nekaj centov, medtem ko se podporne službe institucije, ki jo vodi, bohotijo, njen proračun pa se je povečal že na nerazumnih nekaj deset milijonov evrov. Danes nekdanjim poslancem ponosno zmanjšuje nadomestilo plače, do katerega so pravico že pridobili. Kako jemati takšna sporočila politika, ki je še med predvolilno kampanjo goreče zatrjeval, da je bil do taistega nadomestila, ki ga je sam v celoti in do konca izkoristil, več kot upravičen? Bodo ljudje v tem res prepoznali skrb za državno blagajno ali pač le dvojna merila?
Cinizem je aktualna reformna retorika celotne vlade, do nedavnega še opozicije, ki nas je še pred letom dni prepričevala, da imamo za reforme še čas in da se nam z njimi prav nič ne mudi ter podpihovala referendumski ogenj, ki je vse nujne reforme pogoltnil. Danes nam taista politika, tokrat v vladni funkciji, govori čisto nekaj drugega: da je reforme treba izpeljati, da nas sindikati s svojim nasprotovanjem varčevalnim ukrepom vodijo v propad in da moramo v teh časih stopiti skupaj ... Ali resnično kdorkoli misli, da je spomin ljudi tako zelo kratek?
Svojevrstni cinizem je borba za stolčke v nadzornih svetih in ostalih pomembnih organih. Naj spomnim na pogrom, ki sem ga doživljala, ker sem dr. Draška Veselinoviča zagovarjala kot tistega, ki je absolutno primeren za vodenje NLB, in da mu dejstvo, da je kandidiral na listi LDS, ne more odvzeti kredibilnosti in strokovnega znanja ... Dandanes beremo o prepirih med SDS in Virantovo listo glede tega, kdo bo sedel v nadzornem svetu Telekoma Slovenije. Oboji so pred volitvami prisegali na strokovno kadrovanje, bili so polni besed proti političnemu boju za tovrstne pozicije ...
Cinizmu se ne more upreti niti notranji minister. Policisti so glede plač že leta odrinjeni na rob. Različne vlade in plačne reforme so jih zaobšle. Vsakokrat, ko je kazalo, da bi morda vendarle »dohiteli« kolege s primerljivih poklicev, se je oglasil kakšen dušebrižnik in to preprečil. Brez dvoma si policisti zaslužijo dostojno plačilo za svoje delo. Opravljajo enega redkih poklicev, pri katerem so njihova življenja večkrat v nevarnosti. Gospodarska kriza je vse postavila na glavo in v kontekstu novih razmer so blogovski cinizmi notranjega ministra o policijskem razkošju in sindikalnih voditeljih povsem neprimerni in po nepotrebnem ustvarjajo napetosti v policiji.
Naj zaključim s spremembo ustave. Omejitev referendumov podpiram, pa čeprav je pobudnica tovrstne ustavne spremembe stranka, ki je v zadnjih letih tako ali drugače stala za vrsto referendumov, s katerimi je rušila vse reforme. Danes s tragičnim izrazom na obrazih opozarja, da se igramo z usodnimi stvarmi. Če to ni cinično, potem pa res ne vem, kaj je.
