O razumu danes govorijo tisti, ki v družbi širijo najbolj nerazumne vzorce sovraštva
Mineva natanko teden dni od izglasovanja nezaupnice vladi Boruta Pahorja.
Predsednik Republike Slovenije je včeraj opravil razgovore s predstavniki parlamentarnih strank in predstavnikoma narodne manjšine; le v stranki SDS se razgovora niso želeli udeležiti. Namesto tega so v javnost poslali nestrpno sporočilo, v katerem so predsednika države pozvali, naj prevzame svoj del politične odgovornosti za stanje v državi.
Ironično pri tem je, da k prevzemu politične odgovornosti poziva ravno tista stranka, ki možnosti, da bi sama kadarkoli prevzela politično ali pa objektivno odgovornost za svoja dejanja, pravzaprav sploh ne priznava. Tako k politični odgovornosti poziva stranka, katere predsedniku se očita, da je v začetku devetdesetih let kot obrambni minister sodeloval v nedovoljeni trgovini z orožjem. K prevzemu politične odgovornosti poziva stranka, katere predsednik je vodil vlado, ko je le-ta ob nakupu oklepnikov izpeljala enega najbolj spornih in najbolj netransparentnih poslov v zgodovini slovenske države. K politični odgovornosti poziva stranka, ki je »pomotoma« priredila arhivsko gradivo. In k politični odgovornosti poziva stranka, ki sestavlja in objavlja spiske za kadrovski »odstrel«. Namesto, da bi za svoja dejanja prevzeli kakršnokoli odgovornost, so volivce vedno znova z agresivno retoriko hiteli prepričevati, da so v resnici mediji tisti, ki so zlobni, da gre za zaroto in da je SDS tako rekoč žrtev sistema.
Predsednika največje opozicijskega stranke zadnje čase moti vedno več stvari. Moti ga delovanje slovenskega pravosodnega sistema. Moti ga delovanje sodišč. Moti ga državna tožilka. Motijo ga ponedeljki, ki jih mora kot obtoženec presedeti na sodišču. Motijo ga pravnomočne sodbe, ki mu nalagajo plačilo odškodnin in pravdnih stroškov. Motijo ga domači in tuji novinarji. Moti ga črka J. Motijo ga ugledni ekonomisti, ki poudarjajo, da je napačna ekonomska politika prejšnje vlade soodgovorna za slabo pripravljenost Slovenije na spopad s svetovno krizo. Moti ga predsednik države. Moti ga družinski zakonik. Motijo ga volivci, ki glasujejo tako, da se glasovi preveč razdrobijo po slovenskem političnem prostoru.
Ideja o 60+ in retorika, ki je to idejo pospremila, je za slovensko družbo zastrašujoča. Živimo namreč v 21. stoletju, kar na sodišču, kadar mu to ustreza, rad poudarja tudi Janez Janša. Vendar, če bi Janez Janša resnično bil človek 21. stoletja, bi verjel v vrednote, ki veljajo za sodobno družbo, brezpogojno bi se zavzemal za uveljavljanje človekovih pravic in svoboščin ter osnovne demokratične pravice - da volivci volijo tistega, kogar želijo. Tudi za ceno razpršenih glasov med stranke ali gibanja, ki zagovarjajo svobodno, tolerantno, odprto in pluralno družbo. Namesto tega pa vodja opozicijske stranke tako rekoč poziva k obuditvi totalitarne družbe, v kateri bo lagodno vladala ena opcija, ki ji sam pravi koalicija razuma. O razumu govori tisti, ki z nestrpno, surovo in brezkompromisno retoriko v slovensko družbo širi najbolj nerazumne vzorce sovraštva, ki za ceno vladanja ni izpeljal prepotrebnih reform, ko je imel za to idealno priložnost, in ki ne priznava avtoritet pravne države.
Ravno zato so volitve priložnost za nov začetek. So priložnost, da se vprašamo, v kakšni državi hočemo živeti. Hočemo živeti v državi, ki bo družbo zapirala s tem, ko nas bo prepričevala, da je pravilna zgolj ena pot in ena misel, ali v državi, ki bo spoštovala vsakega posameznika, različnost mnenj in podpirala drugačnost? Volilna kampanja največje opozicijske stranke in njenega predsednika se je pričela tisti trenutek, ko so izgubili oblast. Nanjo se želijo vrniti za vsako ceno.
