Naša dolžnost je, da ustvarimo pogoje za razvoj otrok v odprte, tolerantne in svobodne posameznike
Ta teden je Teden otroka. Aktivnosti letošnjega tedna so posvečene 50. obletnici Bralne značke. Kdo se je ne spomni?
Prek Bralne značke smo praktično vsi prvič pokukali v skrivnosten in čudovit svet knjig, Bralna značka nam je v naši najzgodnejši mladosti dajala motivacijo za branje, nam odpirala obzorja in nas usmerjala v prihodnost. Zasluge zanjo gredo pisatelju Leopoldu Suhadolčanu in prof. Stanku Kotniku.
Za knjigo, ki predstavlja simbol modrosti, in za otroke, torej najmlajše generacije, ki prihajajo, pravimo, da so naše največje bogastvo. Knjige in otroci predstavljajo človeški potencial, torej nekaj, kar v resnici veliko bolj pripada prihodnosti kot sedanjosti. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je tudi naša sedanjost nekoč nekomu pomenila obet in prihodnost. Zato sta še kako pomembna »tukaj« in »zdaj«.
In kaj pravzaprav je tukaj in zdaj? Duh Deklaracije Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1959, ki nosi sporočilo o pomembnosti duševnega in telesnega zdravja otrok za celotno družbo, je v besedah še kako živ. Vendar se zdi, kakor da svoje dejanske utelesitve v naši družbi kar ne more in ne more doživeti. To nenazadnje dokazuje burna razprava ob Družinskem zakoniku, ki je v slovenski družbi ponovno obudila prastare teme in delitve na »prave« in »neprave« družine. Pozitiven projekt, ki skuša na papirju ujeti in urediti tisto, kar pravzaprav že predstavlja našo realnost, in ki želi zavarovati koristi otrok, o katerih sicer tako veliko govorimo, se je izgubil v valu patologiziranja in marginaliziranja, ki nas želi prepričati, da še vedno živimo v svetu Vorančevih Samorastnikov.
Ob družinskih tragedijah, ki smo jim priča, se mora vsak posameznik sam in družba kot celota vprašati, kaj loči dobro družinsko okolje od slabega. Zlagali bi se, če bi rekli, da je to spol staršev, njuna (ne)sklenjena zakonska zveza ali morda pripadnost drugačnim vrednotam. Prava ločnica je lahko le ena – starševska brezpogojna ljubezen oziroma pomanjkanje le-te. Brezpogojna ljubezen pa je otrokova prva in najbolj osnovna pravica.
Prav tako kot je otrokova pravica tudi pravica do branja, odkrivanje literarnega sveta, podoživljanje usod knjižnih junakov ... Tudi s tem, ko skozi pisano besedo kot otroci ali pa odrasli doživljamo najrazličnejša čustva, spoznavamo samega sebe, gradimo svoje vrednote, izoblikujemo posamezna stališča in svojo osebnost. Branje dviguje nivo kulture v družbi ter pomembno prispeva k njeni odprtosti in tolerantnosti.
Zato menim, da je pomembno, da tudi ob letošnjem Tednu otroka opozorimo, da je dobrobit otrok potrebno dvigniti nad vsa ideološka obračunavanja. Naša dolžnost je, da jim omogočimo pogoje in jim damo priložnost, da se razvijejo v odprte, tolerantne in svobodne posameznike, ki bodo v prihodnosti odločali skladno s svojo voljo, željami in potrebami. Brez nepotrebnih predsodkov ter delitve na »prave« in »neprave«.
