Ko populistična politika neti ogenj in ustvarja pogorišče
Tako kot večina Evrope se tudi v Sloveniji še vedno soočamo s krizo, v katero smo padli strukturno povsem nepripravljeni. Kriza je razgalila šibke temelje našega gospodarstva ter z njim povezane zmožnosti socialne solidarnosti, njena magnituda pa je bila po državah sicer različna.
Strukturno bolje pripravljene in spremembam bolj prilagodljive so jo odnesla z manjšim padcem BDP in hitrejšim okrevanjem, strukturno šibkejša in manj prilagodljiva gospodarstva pa slabše. Varčevanje in reforme ne prizanašajo nobeni državi v Evropi, zato ni vprašanje, če, ampak izključno - kdaj in koliko. V vsem tem pa drži eno: kasneje, tem težje.
Prilagoditev naše družbe novi realnosti je neizbežna. Zatiskanje oči, da bomo brez sprememb povečali gospodarsko aktivnost, zaposlovanje in proračune posameznikov je neodgovorno in škodljivo. Čarobne rešitve ni. Brez prilagoditev nas lahko realnost dohiti tako, kakor je dohitela Grčijo, Portugalsko in Irsko.
Predlagane spremembe smo v slovenski politiki pričakali na nož, vendar žal ne tako, da bi izbrusili najboljše rešitve. Ne, politika v času, ko bi morala znati stopiti skupaj, se dogovoriti o skupnih ciljih in skovati najboljše rešitve, raje neti ogenj z upanjem, da se bo na pogorišču dvignil nov vladar. Vročino tega pogorišča pa bo čutila celotna Slovenija.
In jo že čuti. V nedeljo je na referendumu padel zakon, ki v resnici ljudem ni ničesar jemal, temveč jim je samo dajal. Ob tem si seveda ne moremo zatiskati oči pred ugotovitvijo, da je to tudi posledica protesta proti vladi. Vprašanje pa je, ali je to edino, kar je. Ali ni takšen rezultat tudi posledica vsesplošnega nezaupanja v odločevalce, politične apatije, splošnega negativizma, ki ga na vsakem koraku spremlja razbijaška populistična politika, ki raje uničuje kot gradi? V takšnem okolju je seveda povsem normalno, da si proti, ne glede na vsebino. Celo navkljub njej.
Zato je bojazen, kaj bo s pokojninsko reformo povsem na mestu. Ta je pomembna, pa ne zato, da bo država ljudem v času vsesplošnega varčevanja čim več vzela, temveč zato, da jim bo v prihodnosti še lahko dajala. Koalicija se zato mora boriti zanjo in to vsaj tako angažirano, kot se je znala boriti za arbitražni sporazum - z jasnimi sporočili, kaj dobrega reforma prinaša, z realnim pogledom v prihodnost, brez velikih besed. Iskreno in odkrito.
Kaj pa, če reforma kljub temu pade? Ob tem bo gotovo na mestu vprašanje, kdo bi zaradi tega moral oditi ali priti. Vendar to ni edino vprašanje. Hkrati s tem se odpira širša dimenzija problema - kako preseči blokade, zaradi katerih zakonodajna in izvršilna oblast, ne glede na večino v parlamentu, dejansko ne odločata več o ključnih stvareh, odgovornost pa kljub temu v celoti ostaja na njiju. Če postane sprejemanje odločitev oteženo do te mere, da zanje vlada ne more več kompetentno odgovarjati,nastopi čas za resen razmislek, kako naprej.
Ob vseh (ne)simpatijah do te vlade, pri katerih je zahteva po umiku lahko povsem legitimna, pa se pravi problem, ki nam resnično ne bi smel dati spati, skriva v tem, kako v slovenski politični prostor vrniti vsaj minimum konstruktivnosti in zdravega konkurenčnega kresanja idej. Kako preprečiti, da bi bilo za ceno prevzema oblasti res dovoljeno prav vsako sredstvo? Nevarnost, če nam to ne uspe, je precej hujša od nevarnosti Pahorjeve vlade.