Kaj pa, če je problem v tem, da delam?
Poslanec Vinko Gorenak je napovedal, da bodo v SDS tudi v prihodnje »zelo skrbno« spremljali delo ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za pravosodje ter da bodo »beležili vse dogodke in informacije« o najinem delu. Ne bojim se ne političnih razprav v parlamentu, ne poslanskih vprašanj o delu ministrstva za notranje zadeve. Ravno nasprotno, to vidim kot priložnost, da pokažem, kaj vse smo z ekipo naredili na ministrstvu.
Problem SDS seveda leži nekje drugje. Nenehno mi očitajo, da pri svojem delu na ministrstvu branim nekakšne zasebne interese in interese svojih prijateljev. Vendar nekaj v tej njihovi logiki enostavno ne pije vode. Namreč, če bi to bilo res – zakaj sem se potem kot ministrica lotila projekta izbrisanih, na katerem si je zobe polomilo že toliko ministrov in ki je bil garancija za interpelacijo? Zakaj sem se lotila racionalizacije in reorganizacije ministrstva, ki je spravila v slabo voljo veliko zaposlenih, proti meni pa sproducirala celo vrsto anonimk? Zakaj sem bila prva ministrica, ki je končno prisluhnila željam policije po zmanjševanju števila policijskih uprav, ji dala politično podporo ter si s tem nakopala nezadovoljstvo lokalnih skupnosti? Zakaj tvegam spore s kolegi ministri ob branjenju pogojev za delo policije? Zakaj se srečujem s svojci žrtev prometnih nesreč, pa z žrtvami nasilja v družini, pa z Romi, istospolnimi … ? Če bi mi res šlo za to, kar trdi SDS, ne bi prvič v zgodovini ministrstva za notranje zadeve za absolutno prioriteto postavila pregona gospodarskega kriminala, ne bi ustanovila Nacionalnega preiskovalnega urada, ne bi vseh razpoložljivih sredstev ministrstva usmerila v podporo temu področju.
Zakaj bi se torej izpostavljala z zahtevnimi projekti, če naj bi bila na ministrstvu zgolj zato, da obranim zasebne interese? Mar mi ne bi bilo v tem primeru veliko lažje, če bi le sedela nekje v senci in delala nič?
Kaj pa, če je problem, ki ga ima z mano SDS v resnici to, da delam?