Kaj je greh in kaj to ni?
Kljub temu, da so predstavniki Rimskokatoliške cerkve tudi v medijih javno zatrjevali, da Cerkev ne bo aktivna v referendumski kampanji, temu vendarle ni tako.
Cerkev se je v kampanjo proti sprejetju družinskega zakonika vključila izredno aktivno, pri tem pa med verujoče in neverujoče na najrazličnejše načine širi glas o tem, da se moramo družinskega zakonika bati, saj da ogroža preživetje našega naroda. Nekje sem zasledila celo izjavo tajnika Slovenske škofovske konference, da naj bi zakonik omogočil zlorabe in možnost trgovanja z otroki in ženskami.
V tokratni kampanji je bilo s strani cerkvenih predstavnikov uporabljenih toliko neverjetnih manipulacij in izrečenih toliko laži, da tega od institucije, ki sicer pridiga o poštenosti, iskrenosti in pravičnosti, ne bi pričakovala. Tega ne bi smeli nikoli pozabiti.
Prav tako ne smemo nikoli pozabiti na premnoge škandale, povezane s spolnimi zlorabami otrok s strani duhovnikov.
Je torej Cerkev kot institucija, v kateri se tovrstne zlorabe in škandali nedvomno pogosto dogajajo, resnično tista relevantna avtoriteta, ki je primerna za javno zapovedovanje tega, kaj je dobro za družbo in kaj ne!? »Naj oni odločajo, kaj je dobro za otroka?«, se sprašuje tudi komentator Dnevnika, ki je ob tem spomnil na ponedeljkovo vest iz Nizozemske, da so v tej državi v cerkvenih ustanovah kastrirali mladoletnike, ki so jih pred tem v katoliških šolah in internatih spolno zlorabljali cerkveni uslužbenci. Poseg so opravljali v psihiatričnih klinikah, ki jih je upravljala Cerkev. Lani je preiskovalna komisija na Nizozemskem ugotovila, da je bilo med letoma 1945 in 1981 v nizozemskih cerkvenih institucijah spolno zlorabljenih na desettisoče otrok.
Ne pozabimo, da smo v zadnjih letih izvedeli za številne primere spolnih zlorab. Zadnji primer je iz Zadra, kjer preiskujejo 72-letnega duhovnika, ki naj bi zlorabil več kot 100 dečkov, kar nekaj primerom pa smo bili priča tudi v Sloveniji, nekateri so že dobili tudi sodni epilog.
Mariborsko okrožno sodišče je tako s prvo tovrstno sodbo pri nas razsodilo, da je RKC odgovorna za ravnanje svojega duhovnika, duhovnik pa je žrtvi moral plačati odškodnino. Ne pozabimo pa primera s ptujskega sodišča, ki je razsodilo, da morata odškodnino žrtvam plačati tako duhovnik kot Križniški red, ki mu duhovnik pripada. Toda, kljub pravnomočni kazenski obsodbi, ne duhovnik ne Križniški red (ki je svojemu duhovniku celo plačeval obrambo v kazenskem postopku) odškodnine nista bila pripravljena izplačati. Kot poročajo mediji, sta morali žrtvi, že tako povsem ponižani, iti skozi mučne sodne postopke v civilni tožbi.
Seveda v Cerkvi ni vse tako črno in pri tem ne gre posploševati. Želim pa opozoriti, da bi se tudi Cerkev morala zavedati, da obstaja meja med dovoljenim in nedovoljenim in da obstaja meja med zagovarjanjem svojih prepričanj na eni ter širjenjem demagogije in laži na drugi strani. Cerkev bi morala najprej počistiti pred svojim pragom, nato pa pridigati o tem, kaj je greh in kaj to ni. Ljubezen ni greh. Spolna zloraba pa to je.
