K strpnosti danes pozivajo tisti, ki so še nedavno jahali na taistem sovražnem govoru
Grožnje vsakemu državljanu bi policija vselej morala vzeti resno. In verjamem, da tudi jih. Sama sem med svojim vodenjem ministrstva za notranje zadeve policijo opozarjala na odkrivanje in preganjanje vsakršnega nasilja v družbi, še posebej pa sem izpostavljala tudi, da moramo biti pozorni tako na fizično nasilje, kot tudi na sovražni govor, nestrpnost in ksenofobijo.
Nasilje je družbena anomalija, na vsako takšno anomalijo pa se mora družba odzvati z ustrezno sankcijo. Opravičila za grožnje in nasilje, pa naj bo verbalno, psihično ali fizično, ni in upravičeno pričakujemo, da bo država zaščitila vsakogar od nas, kadar bo potreboval pomoč. Zagotavljanje varnosti je in mora biti ena izmed najosnovnejših vrednot vsake civilizirane družbe.
Da grožnje niso prijetne, sem občutila tudi sama. Na moj domači in službeni naslov so prihajala pisma in elektronska pošta polna sovraštva in napovedi, kaj vse se lahko zgodi meni ali mojim bližnjim. Zato odločno obsojam vsakršne grožnje, pa naj gre za grožnje predsedniku vlade, varuhinji človekovih pravic ali novinarjem, o katerih v teh dneh poročajo mediji.
Doslej v slovenskem prostoru nismo opravili širše razprave o žaljivih in anonimnih zapisih, ki se pojavljajo na spletnih forumih, raven anonimnih komentatorjev pa ne pozna ne meja, ne dna. Žaljivi, ponižujoči in sovražni anonimni zapisi se posameznika dotaknejo na povsem osebni ravni, napajajo pa se predvsem iz politične govorice. Na pojav so sicer sem in tja opozarjali posamezni analitiki in komentatorji, enkrat smo v prejšnjem mandatu poskušali to tudi ustrezneje sankcionirati, vendar za to ni bilo pravega soglasja; niti samim novinarjem in urednikom se to ni zdelo sporno. In tako lahko danes ob vsakokratnih aktualnih dogodkih, pa naj bodo to referendumi o družinskem zakoniku, izbrisani, spori med levico in desnico ali pa celo bolezni javnih osebnosti izbruhnejo na plano najbolj temačna čustva. Kot družba smo ravnali neodgovorno, da smo tovrsten nivo komunikacije dopustili.
Ironično pri tem je, da je širjenje izrazito nestrpnega obnašanja v dobršni meri spodbujala prav stranka, ki jo vodi današnji predsednik vlade. Saj se še spomnite, kako so izbrisani v njihovih izjavah postali prebrisani, koliko žaljivih besed je bilo izrečenih ob sprejemanju družinskega zakonika, kako so preseljevali Strojanove in kako nasploh obračunavajo s tistimi, ki politično razmišljajo drugače?
Ko danes poslušam pozive notranjega ministra k učinkovitejšemu pregonu sovražnega govora, se zato ne morem znebiti vtisa, da smo resnično postali družba dvojnih meril. K strpnosti nas danes pozivajo prav tisti, ki so še nedavno jahali na taistem sovražnem govoru, zamaskiranem v opozicijski plašč. Pravijo, da vsakdo žanje rezultate svojega dela. Na tem mestu se lahko utemeljeno vprašamo, ali niso sedanje grožnje le bumerang takšne politike.
Ko v družbi spustimo nivo dopustne javne komunikacije, ga zlepa ne moremo več dvigniti. Za dvig politične kulture pa potrebujemo odgovorne politike, ki pri svojem javnem nastopanju ločujejo med svobodo govora in sovražnim govorom in to vedno ter ne glede na to, zoper koga je usmerjen.
