Je na delu avtocenzura?
Zadnje dneve v medijih berem o homoseksualnih lobijih, ki da pod pretvezo demokracije dopuščajo in uzakonjajo najbolj gnile stvari življenja, pa izjave o tem, da družinski zakonik vodi v propad in izumiranje družbe in človeštva. Ni dvoma – gre za težke besede, zapisane in izrečene v resnih medijih.
Vzporedno s tem že od sobote zvečer poteka burna razprava o primernosti agitiranja za družinski zakonik na podelitvi Viktorjev. Zabavno prireditev so vodili humoristi in zdi se, da jim nekateri oporekajo pravico do tega, da se na račun sprejemanja družinskega zakonika šalijo, nekatere je zmotilo tudi, da so se humoristi šalili na račun vlade … Ukrepal naj bi celo inšpektorat za notranje zadeve, ker naj bi bila kršena predreferendumska kampanja.
Kdo ima tu prav in kdo je tisti, ki je prekoračil mejo dostojnega?
Imajo prav t.i. strokovnjaki, ki sem jih omenila v prvem odstavku in ki skušajo z manipulacijami, žaljivkami in celo lažmi ustrahovati javnost pred podporo zakoniku? V čigavem imenu to počno? Pod pretvezo strokovnosti?
Imajo prav stand up komiki in drugi humoristi, katerih privilegij je, da lahko skozi humor jasno, glasno in zelo neposredno povedo marsikatero pikro na račun države, zakonov, politikov, javnih debat…? Na lanskoletnih Viktorjih sem nekaj tovrstnih šal slišala tudi na svoj račun … Pa sem zaradi tega užaljeno zahtevala umik oddaje ali opravičilo? Sem protestirala, na zagovor klicala urednika in direktorja tv hiše? Nisem. In to zato, ker zagovarjam svobodno družbo, v kateri velja svoboda govora. Svoboda govora velja tudi za humoriste in menim, da je za družbo zdravo, da se zna nasmejati tudi na račun aktualnega dogajanja v državi.
Zakaj se torej ni nihče od teh, ki se danes zgražajo nad humoristi, zgražal nad t.i. stroko? In ob tem prepovedal objavo, ponatis ali predvajanje žaljivih in lažnivih izjav, ki agitirajo proti zakoniku? Ne vem, ali je to le moj občutek ali pa je zadnje čase v naši državi na delu posebna avtocenzura, v okviru katere skušajo nadrejeni tako rekoč vnaprej opravičiti dejanja svojih podrejenih... In to, še preden bi kdo protestiral. Tak občutek sem dobila včeraj, ko se je oglasilo vodstvo RTV Slovenija, in tak občutek sem dobila pred kratkim, ko je Joc Pečečnik nemudoma odpustil svojega zaposlenega zaradi besed, izrečenih na Facebooku, ob tem pa vladajoči stranki poslal še javno pismo, polno najrazličnejših opravičil.
Bojim se, da ne gre zgolj za moj občutek… Bojim se, da je vse to odsev države, v kateri živimo.
