Gorenakove buške – ko želje postanejo resničnost
Ob študentskih demonstracijah spomladi leta 2010, ki so se sprevrgle v izgrede in vandalizem, v katerih je bilo močno poškodovano poslopje Državnega zbora, ni bil ranjen noben udeleženec protesta. Tudi takrat je izgrede izzvala manjša skupina posameznikov, tudi takrat je zgradbo varovala policija in tudi takrat so po zraku letele granitne kocke.
Kljub temu pa takrat policija po protestnikih ni vse povprek pršila solzivca, ni jih tepla s pendreki in na njih ni izvajala drugih oblik nasilja. Takratne usmeritve policiji so temeljile na načelu strpnosti, uporaba represije je bila predvidena šele kot skrajna možnost. Policija zato množice in posameznikov v njej ni napadla kar počez, temveč se je osredotočila zgolj na vandale, ki jih je primerno obvladala in priprla. Policija je takrat dokazala, da je za tovrstna posredovanja primerno usposobljena.
Ko je kasneje na Odboru Državnega zbora za notranjo politiko potekala razprava o tem, zakaj ni policija posredovala bolj grobo, je Vinko Gorenak, ki je kot poslanec SDS vodil sejo, za zaključek le-te direktorju policije navrgel še sledeče: »Sam bi seveda tudi želel, da do naslednjič dobim tisti odgovor, če policija potrebuje kakšne zakonske spremembe, zaradi tega ... Pa veste zakaj, gospod direktor? Zaradi tega, da boste lažje kakšno buško naredili kakšnemu anarhistu, pa kakšnemu policistu manj. Bova oba zelo vesela. Jaz mislim, da je tudi prav tako. Čisto direktno vam bom rekel: nobene škode ni, če bi kak tak, kot smo ga tam gori gledali, hodil okoli s kakšnimi buškami. Jaz bom policijo zagovarjal.«
Kakor lahko opazujemo ob zadnjih posredovanjih policije v Mariboru, delno pa tudi v Ljubljani, svojih stališč do danes ni spremenil. Nesorazmerno uporabo sile nad protestniki opravičuje s tem, da shod ni bil prijavljen in da »so po zraku letele granitne kocke«. Strinjam se, da je na silo potrebno odgovoriti, ampak šele takrat, ko je le-ta neposredno izzvana. Pršenje solzivca v mirne protestnike in njihovo pretepanje pa je v vsaki demokratični družbi, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, povsem nesprejemljivo. Tako kot je nesprejemljivo in skorajda neverjetno, da minister na novinarsko vprašanje, ali je res treba na ljudeh, ki sedijo na tleh z rokami v zrak, uporabiti solzivec, odgovori, da je policija izdala ukaz množici, da se razide in da »nič ne pomaga, da nekdo sedi na pločniku ali pa, da vidimo tam novinarja, ki želi snemati in tako dalje. Ukaz, razhod nasilnežev, razhod ljudi, pomeni razhod za vse.« Ukaz je torej nad spoštovanjem človeškega dostojanstva in nad spoštovanjem človekovih pravic, pa četudi gre za povsem mirne protestnike.
Notranji minister ima v okviru svojih pooblastil tudi vzvode, da nasilje nad državljani, ki skozi proteste le uveljavljajo svoje ustavne pravice, prepreči. Pri svojem vodenju ministrstva lahko minister poseben poudarek namenja varovanju človekovih pravic in sorazmernosti pri uporabi sile, lahko poudarja strpnost in spoštovanje ali pa se za to ne zmeni. Vse je odvisno od njegovih lastnih vrednot.
