Enakopravnost priložnosti je za liberalce trajen izziv
Ženska se ne rodi:to šele postane. Ne zgodi se pogosto, da bi v enem samem strnjenem stavku milijoni bralcev po vsem svetu na mah prepoznali zahtevno sporočilo obsežnega književnega dela, kar se je zgodilo s tem stavkom iz leta 1949 izšle knjige Drugi spol znamenite francoske filozofinje Simone de Beauvoir.
Tistega leta so Združeni narodi že sprejeli Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah in čas je bil zrel za praktično uresničitev načela enakopravnosti vseh ljudi, tudi enakopravnosti med spoloma. Vendar slednje ni bilo preprosto ločiti od teze, po kateri naj bi bil položaj človeških bitij v družbi enkrat za vselej določen z njihovo biološko usodo, moških z moško in žensk z žensko.
Za uveljavitev enakopravnosti je bilo treba izpodbiti tudi močno zasidrano mnenje, da ženske niso ustvarjale zgodovine in da so nekaj lahko postale le v zvezi z moškimi, vedno nebistvene v razmerju do bistvenega. On kot zgodovinski subjekt, ona kot objekt, drugi spol.
Dobrih 60 let pozneje so emancipacijske teze francoske filozofinje postale skupno dobro, vsaj v razvitem svetu. Današnjim dekletom še na misel ne pride, da bi se počutile kot priveski in bi verjele, da ne morejo nadzorovati svoje biološke vloge, nekoč skoraj absolutno določene z materinstvom, in iz nje izhajajočih omejitev pri možnostih šolanja in opravljanja poklicev.
Drugi spol je postal manj drugi, je subjekt, sodeluje v postopkih družbenega odločanja. Toliko enakopravnosti še ni bilo nikoli. Ženske so izvoljene za predsednice držav, vodijo vlade, mednarodne finančne ustanove, so na čelu političnih strank, razpolagajo s svojim denarjem, načrtujejo družine…Je torej skrbno analiziranje načela enakopravnosti nepotrebno? Je enakopravnost priložnosti, kakor se je načelo sčasoma preoblikovalo, bitka z davnimi mlini na veter? Ženske navsezadnje sestavljajo skoraj polovico evropske delovne sile, tako v storitvenih kot v industrijskih dejavnostih!
Ni pa težko ugotoviti, da je povezava poklica z vzgojo otrok in skrbjo za gospodinjstvo še vedno problem žensk. Če v otroških vrtcih ni dovolj mest, postane to (ekonomsko) dejstvo nemudoma problem poklicne emancipacije žensk. V širši družbi uspešnim ženskam radi očitajo, da kariero postavljajo pred otroke in družino. Moškim se s takimi očitki ni treba ukvarjati.
A ne le na osebni ravni, tudi v širšem okviru, denimo pri zasedbi vodstvenih položajev v gospodarstvu in politiki, so razpoke očitne. Legenda o večni ženskosti, katero je Simone de Beauvoir razkrinkala kot mehanizem za fiksiranje na bioloških razlikah med spoloma temelječo dejansko družbeno neenakopravnost, je izginila iz sveta dela, a je še naprej precej zastopana v politiki.
Nekoč se je reklo, da so ženske preveč čustvene, da bi lahko obravnavale politična vprašanja. Ali pa, da bi – ker naj bi bila politika umazana – ukvarjanje s politiko škodilo njihovi ženskosti. Zdaj take modrosti sicer poslušamo le od moških, ki jih ni sram, če se osmešijo, a problem zastopanosti žensk v politiki še naprej ostaja velik praktični izziv, povezan z mnogimi problemi z osebne ravni. Najbolj liberalne evropske države so največ dosegle tudi na tem področju, ko so večine ljudi razumele, da ženske povečujejo gospodarsko učinkovitost, če jim družba pomaga s socialnimi olajšavami pri skrbi za družino, in da pomembno vplivajo na smeri političnega razvoja, če se posreči premagati realne in psihološke zadržke pri kandidiranju na volitvah.
Liberalci vemo, da ženske kvote, če so izoliran ukrep, vse drugo pa ostane po starem, položaja ne morejo bistveno spremeniti. A LDS razume kvote obveznih ženskih kandidatur kot del nadaljujoče se družbene emancipacije, zato je letvico prostovoljno še nekoliko dvignila, na 40 odstotkov vseh liberalnih kandidatov na državnozborskih volitvah. To ni edino orodje za dosego enakopravnosti priložnosti, a je simbolično in zato zelo pomembno.
Ko gre za pomen ženskega elementa v politiki, pa v razmislek še tole: Sodobne družbe se odlikujejo z nekaterimi zgodovinskimi pridobitvami, z lastnostmi, katere pogosteje pripisujejo ženskam kot moškim. Med njimi so kultura dialoga, empatija, oziroma sočutje s šibkimi ter solidarnost z ranljivimi, itd.
V resnici gre za vrednote, ki so neodvisne od spola. Tiste družbe, ki se lahko pohvalijo z njimi, so že požele uspehe demokratizacije, kamor prištevamo tudi emancipacijo žensk. Pomembno je, da vrednote spoštljivega dialoga, pripravljenosti za zdrave kompromise, politične kulture in spodobnosti v javnem izražanju ne obveljajo zgolj za ženske lastnosti, temveč so priznane kot lastnosti svobodnih in odgovornih državljanov, tako žensk kot moških.
V tem je prihodnost.
