Družbena (ne)strpnost
Nekje sem zasledila podatek, da je Državni zbor razpravi o Družinskem zakoniku, odkar je septembra 2009 stopil v javno razpravo, skupno namenil približno 100 ur.
Transkript se na trenutke bere kot kakšen pred-moderni, pred-znanstveni manifest, ki plete rdečo nit od gejev in lezbijk pa vse do sodomije ter kanibalizma, in na katerega bi bil verjetno ponosen sleherni srednjeveški inkvizitor. Veliko besed je bilo namenjenih tudi družini – »pravi« in »nepravi«, kjer je legitimna le tista, v kateri nekdo nosi hlače, drugi pa krilo (ne pa tista, ki nudi zavetje sožitja, medsebojnega spoštovanja in sreče).
Na vse drugo, tako trdijo najbolj strpni med nestrpnimi, slovenska družba ni pripravljena. Otroci istospolnih partnerjev bodo deležni posmeha in neodobravanja, pravijo – pozabljajo pa, da so ravno sami eden najbolj pomembnih (in glasnih) členov v tej verigi nestrpnosti. In da različnih pojavnih oblik družine, ki so v sodobni družbi dejstvo, ne moreš nič bolj normirati (ali celo na nek način delegalizirati), kot bi to lahko storil z, na primer, naravnimi pojavi. Tu lahko parafraziram zgovorne besede Francisa Maudeja, opaznega britanskega politika, sicer člana konservativne stranke: »Neodobravati homoseksualna razmerja je enako (ne)smiselno kot neodobravati dež«.
V četrtek sem si ogledala premiero filma o prvem slovenskem predsedniku Milanu Kučanu. 80-minutni prispevek me je vrnil v neke druge čase. Poleg spomina in opomina na to, kako pomembna je bila vloga nekdanjega predsednika, da smo se izvili iz spon komunizma in dobili lastno državo, me je film spomnil tudi na to, kako drugačna energija je pred dvajsetimi leti prevevala ljudi – nekaj te energije sem takrat kot mlado dekle čutila tudi sama. Pogled je bil usmerjen v prihodnost, odprtost za novo, solidarnost in prepričanje, da lahko dosežemo vse. Brez privoščljivosti, brez nestrpnosti ali kroničnega nezadovoljstva.
V zadnjih dvajsetih letih se je spremenilo marsikaj. Nestrpnost v slovenski politiki je postala nekaj povsem vsakdanjega, postajamo vedno bolj vase zaprta in nestrpna družba. Nekateri takšno družbo primerjajo s školjko – vendar ta primerjava ni najbolj na mestu. Školjka se na delce v svoji lupini ne odzove z njihovo izločitvijo, temveč s tem, da kot reakcijo nanje tvori biser. Zaprta družba pa ravna ravno nasprotno, saj samo sebe siromaši za vso pestrost in potenciale, ki so na voljo. Če smo kje kreativni, potem smo kvečjemu v metodah nestrpnosti: smo a priori proti vsem spremembam, pa tudi če gre za spremembe na bolje, na ulicah napadamo geje in razbijamo lokale, kjer se zbirajo, vedno več je nasilja v (tradicionalni!) družini ter nasilnih obračunov in nerazumljivih dejanj, ki se končajo s smrtjo.
Nasilje in nestrpnost ne sodita v družbo, ki zagovarja visoke civilizacijske standarde, ne sodita v družbo, ki se deklarira za odprto, zrelo in strpno. Kazalnik družbene zrelosti je tudi njen odnos do istospolnih, drugače razmišljajočih, hendikepiranih, do šibkejših družbenih skupin in manjšin. Tovrstne zrelosti ne moremo doseči z enim ukrepom, enim zakonom ali zakonikom. Dosegli jo bomo, ko bodo vse ravni družbe, začenši na vrhu, delovali konstruktivno in strpno, ko bomo sposobni drug drugega poslušati in slišati. Dosegli jo bomo, ko ne bo ena stran proti drugi samo zato, da bo proti. Dosegli jo bomo, ko si bomo vendarle na glas priznali, da imajo tudi tisti, ki želijo živeti drugače, za to povsem legitimno pravico. Da zase ne zahtevajo nič več kot vsi mi ostali – tisto nekaj prostora in zasebnosti, da lahko zasledujejo lastno srečo in živijo človeka vredno življenje. In da tudi sami ne bi sprejemali kratenja te elementarne pravice do dostojnega življenja.
Danes smo imeli v Policijski akademiji v Tacnu za vse direktorje policijskih uprav, vodje sektorjev uniformirane in kriminalistične policije, komandirje policijskih postaj in druge policiste predavanje o homofobiji. Pred dvajsetimi leti bi bilo to nekaj nepojmljivega. Danes bi to moral biti standard za vse, ki se ukvarjamo z urejanjem družbenih zadev in moramo biti občutljivi na pojave fizičnega in verbalnega nasilja nad drugačnimi.
