Danes tako, jutri drugače
Obračanje po vetru, hipna menjava stališč in očitna amnezija postajajo del slovenske politične vsakdanjosti. Kako si drugače razlagati dejstvo, da ni minilo še niti leto dni, pa so očitno vsi glavni akterji že pozabili, s kakšnimi argumenti so spodbujali referendume, s katerimi so enega za drugim rušili zakone in reforme, ki jih je sprejemala takratna vlada.
Smo pozabili, da je bil eden ključnih argumentov takratne opozicije in sedanje vladajoče garniture proti pokojninski reformi ta, da se Sloveniji z reformo ne mudi, saj da ne bo prinesla pričakovanih rezultatov in da lahko Slovenijo iz krize popeljejo le nova delovna mesta? Smo pozabili, da so v takratni največji opozicijski stranki hiteli razlagati, da se ženskam odvzemajo pravice, ki izhajajo iz materinstva, in da jim s tem nalagamo dodatno breme?
Danes v okviru protikriznih ukrepov nova vlada preskakuje. O tem, da bi morali delati dlje, ni več govora, pa bi verjetno moralo biti. Z današnje perspektive se to tudi ne zdi prav hud ukrep. Huje je, da zaposleni v javni upravi, šolstvu, kulturi, zdravstvu ... čez noč izgubljajo dele svojih plač, praktično izgubljajo regres in nadomestila, da bede, v kateri so se že in se še bodo zaradi prepovedi sklepanja avtorskih pogodb znašli samozaposleni v kulturi, sploh ne omenjam. O tem, kako bo vlada ustvarjala nova delovna mesta in kakšni bodo ukrepi za zagon gospodarstva, ne slišimo veliko, nasprotno: zaenkrat lahko na račun odpuščanja v javnem sektorju pričakujemo le še dodatno povečanje deleža nezaposlenih.
Ženske v varčevalnem vladnem paketu izgubljajo eno svojih temeljnih pridobitev, to je polno plačilo enoletnega porodniškega dopusta. Že res, da le-tega nimajo vse države in da ponekod ženske porodniškega dopusta takorekoč nimajo. Res je pa tudi, da v teh državah ogromno žensk ni zaposlenih, ker doma skrbijo za otroke in gospodinjstvo. Slovenija je veljala za ženskam in otrokom relativno prijazno okolje. Ženske je vzpodbujala, da so aktivne in zaposlene, z enoletnim porodniškim dopustom pa je materam omogočala, da prvo in najbolj občutljivo leto po rojstvu preživijo tesno z otrokom. Po podatkih Eurostata sodi Slovenija med tri evropske države, ki imajo največji delež delovno aktivnih žensk. »Ženska ima svetejše dolžnosti, kot sta kuhanje in pranje«, je pred časom pisalo v medijih ob napovedih razstave Slovenke v dobi moderne. Zdi se, da je ta misel danes spet aktualna.
Varčevalne prioritete, ki nam jih postavlja vlada, zato po mojem mnenju niso prave. V času, ko nas mediji zasipajo z državno subvencioniranimi reklamami o koristnosti uživanja rib, vlada pa znižuje plače in ukinja nadomestila, je res vprašanje, kdo bo sploh še lahko kupoval ribe. Namesto tega, da s tako drastičnimi ukrepi vlada krepko niža standarde v šolstvu, ženskam otežuje usklajevanje službenih in družinskih obveznosti ter policiste spravlja na rob preživetja, naj raje razmisli, ali je to res prava pot za izhod iz krize. Takšno varčevanje nas namreč lahko pripelje do uničenja javnega sektorja, ki ga bo težko spet postaviti na noge predvsem pa bo to neprimerno dražje od prihranka, ki ga nosi njegovo desetkanje.
Razen, če te varčevalne prioritete nimajo za cilj samo znižanja proračunskih odhodkov, temveč gre za globlje ideološko premeščanje proračunskega denarja, predvsem pa zamenjavo vrednostnega sistema državljank in državljanov. Manj javnega, več zasebnega, manj liberalnega, več konservativnega, manj laičnega, več katoliškega.
