Bo prihodnji teden prinesel enega najpomembnejših mejnikov na področju spoštovanja človekovih pravic v slovenski družbi?
V četrtek je bila v Cankarjevem domu otvoritev razstave World Press Photo, ki vsako leto prinaša izbor najboljših fotoreporterskih fotografij, nastalih v minulem letu.
Tudi tokratna razstava nam predstavlja mnogo zgodb in človeških usod ter nas na eni strani opominja na krhkost človeških življenj, na drugi pa nazorno prikazuje nekaj primerov najbolj eklatantnega kršenja človekovih pravic. Ob takšnih fotografijah je nemogoče ostati hladen.
Kako ostati neprizadet ob zmagovalni fotografiji, ki prikazuje afganistansko žensko, ki je bila zato, ker se je pred nasilnim ravnanjem moževih sorodnikov vrnila na dom staršev, kaznovana tako, da ji je mož odrezal najprej ušesa, nato pa še nos? Kako ostati ravnodušen ob prizorih uličnega nasilja, prenapolnjenih zaporih, pogledu na smetišče, na katerega odlagajo fetuse po skrivoma opravljenem splavu, ali pa ob fotografiji glave moškega ob cesti, ki je bil obglavljen, njegova žena in dva otroka pa ustreljena? Vse to se dogaja v svetu, ki od nas ni tako zelo oddaljen.
Stopnja varovanja osnovnih človekovih pravic pada hkrati s stopnjo demokratičnosti družbe. Ob današnjem svetovnem dnevu človekovih pravic je prav, da na to opozorimo. Prav je, da opozorimo, da se v našem svetu kršitve dogajajo in da si pred tem ne smemo zatiskati oči. Prav je, da se vprašamo, v kakšni družbi želimo živeti in kaj bomo storili, da bomo ljudem po vsem svetu omogočili vsaj spoštovanje osnovnih človekovih pravic in njihovega dostojanstva. Prav je, da si priznamo, da se kršitve človekovih pravic ne dogajajo le »drugim« in »nekje drugje«, temveč da se dogajajo tudi tukaj in zdaj, v slovenski družbi.
V slovenski družbi so prepogosto kršene pravice otrok, kršene so pravice žensk in šibkejših, kršene so pravice manjšin ... Tega ne smemo zanikati. In dokler ne bomo odpravili nasilja v družini, dokler ne bomo vsem otrokom zagotovili brezskrbnega otroštva, dokler ne bomo preprečili spolnih zlorab, dokler ne bomo tistim, ki želijo živeti drugače od »povprečnih družbenih norm« tega omogočili, toliko časa ne bomo mogli reči, da v naši družbi težav s spoštovanjem človekovih pravic nimamo. Imamo jih. In prav je, da se tega zavedamo.
Ena največkrat slišanih besednih zvez iz ust politikov je bila v zadnjih tednih zagotovo pravna država. V ta okvir spadajo tudi človekove pravice - naš odnos do njih in naša sposobnost njihovega doslednega spoštovanja. Zato me je zbodlo, da včeraj na tradicionalnem sprejemu ob dnevu človekovih pravic pri varuhinji človekovih pravic na Pravni fakulteti v Ljubljani ni bilo niti enega predsednika ali predsednice katere od parlamentarnih strank.
V Liberalni demokraciji Slovenije spoštovanje človekovih pravic in svobodo posameznika uvrščamo visoko na prvo mesto vrednostne lestvice in to vsak dan v letu. Za slovensko družbo pa bo glede teh vrednot v naslednjem tednu postavljen pomemben mejnik. Ustavno sodišče bo, tako kaže, odločilo, ali dovoli referendum o Družinskem zakoniku ali ne. Resnično upam, da ga ne bo dovolilo in da bo s tem zaprlo vrata valu nestrpnosti do drugačnih, ki se v naši družbi nezadržno dviguje.
