Kdo se boji prava?
Napoved Katarine Kresal, da bo vložila tožbo pri pristojnem sodišču, je pričakovano naletela na burne odzive in komentarje. V vsaki družbi so spori njen stalni in konstitutivni element. Do njih prihaja zaradi nasprotujočih si interesov med posamezniki, skupinami ali institucijami.
Ker so demokracije zrasle na vztrajnem in globokem nestrinjanju v družbi, so razvile dve temeljni pravili reševanja sporov in sicer (1) pravilo, da je odločitev o sporu sprejeta, če zanjo glasuje večina tistih, ki odločajo, ter (2) pravilo, da mora biti taka odločitev obrazložena. Ta, deliberativni model demokracije ima velik primanjkljaj v tem, da ustvarja zmagovalce in poražence. Zato sprte strani običajno veliko napora vlagajo v diskreditiranje nasprotnika in v utemeljevanje, zakaj je ravno tista odločitev, za katero se zavzema ena stran, pravilna in najboljša.
Diskreditaciji se je Katarina Kresal javno odrekla in s tem dala zgled, kakšna pravna in politična kultura varuje avtoriteto institucij pravne države. Sprejela je začasni poraz na dostojen in dostojanstven način. S takojšnjim odstopom s politične funkcije.
Takrat nihče ni bil pretirano pozoren na njeno izjavo, da se z odločitvijo Komisije za preprečevanje korupcije ne strinja. Ta teden se je izkazalo zakaj.
Edino, kar poražencem v sporu zagotavlja deliberativna demokracija, je minimalna poštenost postopka v okviru katerega se je sprejemala odločitev. Katarina Kresal meni, da te poštenosti ni bila deležna.
Toda sama nepoštenost postopka še ni jamstvo, da se bodo vloge zmagovalcev in poražencev v tem sporu zamenjale. Bistvena je vsebina - torej očitek korupcije. Na tej točki bo prišlo do odločilne bitke argumentov. Katarina Kresal se torej z odstopom ni odrekla bitki za zmago in je ostala zvesta načelu, da je prava pot do zmage pravna pot. Ni čudno, da so jo politični nasprotniki in njihovi podrepniki takoj napadli na edini način, ki ga obvladajo. Z diskreditacijami. Zdaj gre po zmago na sodišče.
Naša ustava namreč v 157. členu vsakomur zagotavlja, da izpodbija zakonitost posamičnega akta kateregakoli državnega organa, če posega v njegove pravice ali pravne koristi. Taka tožba ni uperjena zoper tiste ljudi, ki so sprejeli izpodbijano odločitev, ampak zoper izdani posamični akt. Zato tisti, ki enačijo vložitev tožbe v upravnem sporu z vložitvijo kazenske ovadbe zoper tistega, ki je sprejel določeno odločitev, izkazujejo, ali popolno nevednost ali pa veliko izprijenost.
Odločbe informacijske pooblaščenke so na primer pogosto izpodbijane v upravnem sporu s strani različnih državnih organov, toda to ne pomeni, da ji katerakoli tožeča stranka odreka avtoriteto organa, ki odloča, še manj, da jo poskuša zaplesti v politični spor.
Vsi državni organi, ki svoje odločitve opirajo na pravo, so vezani na pravo. Nekaj povsem normalnega je, da stranke v sporu različno razumejo pravo in da ga tisti, ki odločajo, različno razlagajo in uporabljajo. Zato so demokratične pravne države uveljavile pravilo, da so sodišča tista, ki dokončno povedo, kaj pravi pravo in kaj je prav. Ta presoja je neodvisna in nepristranska, zato se nikomur ni treba bati, da na podlagi tožbe Katarine Kresal ne bo uporabljeno pravo pravo. Razen, če koga skrbi, da bomo zaradi tega na koncu dobili nepravo zmagovalko.
