Govor na kongresu LDS
Gospe in gospodje, pred štirimi leti sem stala na podobnem odru v Žalcu. Neka povsem druga Katarina in vendar tako ista.
Zunaj je bil vroč, soparen dan. V dvorani je bila še kakšna stopinja več. Morda se vam je takrat zdelo, da samozavestno stopam na oder, v resnici pa ni bilo tako. Nisem bila pripravljena na to, kar je sledilo, kar zgodilo se je.
Dobila sem najbolj osupljivo povabilo v svojem življenju.
S povabilom in zaupanjem, ki ste mi ga izkazali takrat, ste pokazali, zakaj je Liberalna demokracija drugačna. Zakaj je bila in še vedno je naprednejša od drugih strank. Zaradi odprtosti za novo, zaradi spoštovanja različnosti in zaradi zaupanja v tiste, ki šele prihajajo. Tako se obnašajo modri ljudje in zrele stranke. Zato je Liberalna demokracija moja stranka!
Bili ste dovolj pogumni, da ste dali priložnost mladosti in neizkušenosti, za katero ste prav sklepali, da je pravzaprav neobremenjenost in vznesenost. Stavili ste na mladostno energijo in drugačnost. Lahko bi rekla, da ste razumno tvegali in verjamem, uspeli! Iskreno hvala ker ste mi dali priložnost, da se pridružim veliki zgodbi, ki je bila Sloveniji v ponos. Takrat sem bila ponosna in danes sem. Zaradi sebe in zaradi vas.
Prišla sem brez hipotek preteklosti, vajena argumentirane razprave s pravniško jasnostjo in neizpodbitno logiko dejstev. Prišla z iskreno željo po drugačni Sloveniji, po drugačni politiki. Po dvigu politične kulture, ki razume politično drugačnost kot ustvarjalni izziv in ne kot malenkostno sovraštvo. V moji odločitvi za politiko je bilo tudi nekaj lahkovernosti, če tako imenujem vero v dobro in razumno. Priznam. Verjela sem, da sta moja neobremenjenost in neodvisnost moja največja prednost. Errare humanum est!
LDS je po parlamentarnih volitvah prevzela odgovornost za dva izjemno pomembna resorja, pravosodje in notranje zadeve. Moje prepričanje iz poklicne prakse, da je učinkovito delo vedno nagrajeno in dobrodošlo, se je izkazalo kot povsem zmotno. Projekt izbrisanih, nacionalnega preiskovalnega urada, prometne varnosti, reorganizacije policije, in tako naprej in tako naprej… so marsikje naleteli na hud odpor. Projekti, na katere sem bila najbolj ponosna, so bili nagrajeni s kar dvema interpelacijama v letu dni.
Zame je bil to šok! Kruto spoznanje slovenske politične realnosti, ki se ni spremenila že od prvih politični delitev. Spoznanje, da je edino pravilo ciničen izrek francoskega kardinala, da se klevetati vedno izplača, pa če tudi ni nič res! Pokazalo se je, da so vsa sredstva dovoljena. Nobena umazanija, nobena laž, niti posegi v najglobljo zasebnost jim niso bili tuji.
Danes vem, da biti neodvisen, biti nov v resnici ni zaželeno, še posebej, če znaš delati. Zato ni naključje, da se afere pogrevajo pred interpelacijami in kongresi.
Dopuščanje takšnih metod političnega boja nas je danes pripeljalo do nemogoče situacije. Razprave o prihodnosti Slovenije so postale mešanica licitacije, kako priti do nove oblasti in bolj ali manj posrečenih predlogov kako naprej. Razvojne strategije nastajajo kot po tekočem traku. Medtem ko se prerekamo glede prve, že nastaja druga. Medtem, ko se zapletamo v politikantsko retoriko in se prepiramo, katera smer je prava, vlaki vozijo mimo.
Vemo v Sloveniji kaj res hočemo? Smo res popolnoma neoperativni, nekompetentni in nesposobni? Ali res potrebujemo modrece, ki nam bodo končno povedali, kaj hočemo? Si ne znamo prisluhniti? Smo gluhi od navijaškega vpitja za naše in vaše! Ne pristajam na takšno razmišljanje. Točno vem, kakšno državo hočem.
Hočem državo, ki omogoča svobodo. Svobodo, ki je omejena samo s svobodo drugih. Državo, ki daje pravno svobodo, da bom pred zakonom enaka kot vsi drugi. Ekonomsko svobodo, da se bom na trgu lahko borila pod enakimi pogoji kot ostali. Socialno svobodo, ki jo država zagotavlja s pravično neenakostjo, ki hkrati spoštuje človekovo dostojanstvo in njegove zmožnosti in ne z nepravično enakostjo, ki podpira lenobo, neustvarjalnost in prenaša odgovornost za lastne neuspehe na imaginarno državo. Država smo ljudje!
Hočem državo, ki je družbeni dogovor. Državo, ki zna vključevati in ki šibkih ne pušča za sabo. Državo, ki zna vprašati za mnenje in zmore slišati odgovor. Državo, v kateri bo delo, ustvarjalnost in odgovornost za lastno življenje in sožitje edina pot do uspeha.
Nobene druge republike, nobenega resetiranja. Ljudje, delo in svoboda, vrednote, ki so že 20 let zapisane v naši ustavi.
Po štirih letih v politiki sem žal spoznala, da te vrednote za večino politikov niso na prvem mestu. Po dveh in pol letih v vladi mi je tudi jasno, da sistem, ki so ga ustvarile dosedanje politične elite ne temelji na takšnih vrednotah in ne lajša življenja ljudi, temveč ga zapleta do absurda. Če želiš npr. v državni upravi karkoli spremeniti, terja to skoraj nečloveški napor, trmo, brezmejno odločenost. Čim se obrneš proč, se ljudje ustavijo, vse se ustavi. Ves mehanizem je ustvarjen tako, da ohranja status quo.
Najboljše rešitve so ponavadi najenostavnejše. Jasno mi je, kaj mora biti glavna prioriteta LDS na naslednjih volitvah, za kaj se moramo boriti, na kaj moramo staviti.
T. i. tajkuni, plenilske elite, omrežja in ostale zgodbe, ki burijo duhove, ki vznemirjajo javnost, so le simptomi osnovne bolezni, za katero boleha naša država. Vse to so logične posledice neznosne zapletenosti odločanja v zelo majhni državi. Tega problema, pa čeprav je v bistvu čisto enostaven, nobena politika do danes ni bila sposobna prepoznati kot glavno zaviralo razvoja in ga zato tudi ni reševala. Problema mnogo preveč zapletenega mehanizma države, ki hromi sam sebe, se ni lotil še nihče.
Mehanizmi morajo biti enostavni, hitri in dostopni. Tako stranpoti ne bodo več potrebne. Če je voda čista, tajkuni ne morejo ribarit v kalnem. Če se legalno delo ljudem splača, nihče ne bo delal na črno. Tako imenovane elite izgubijo vso prednost, če so postopki odločanj in poslovanja taki, da zna vsakdo po njih hodit sam.
Dva milijona Slovencev ima danes 15 ministrstev in 14 vladnih služb, nepregledno število sekretarjev, direktoratov, sektorjev in oddelkov, ki so raztreseni po celi Ljubljani. Za en projekt je pristojnih tudi do pet ministrstev naenkrat, njihova mnenja in interesi pa si v praksi nenehno nasprotujejo. V življenju to pomeni, da za najenostavnejše gradbeno dovoljenje porabiš vsaj leto in pol. Kdo bo investiral v državo, ki rabi leto in pol, da uredi papirje preden zasadi prvo lopato?
Državo moramo organizirati drugače. Začeti moramo na vrhu, pri ministrstvih. Šest področij je, ki združujejo vse bistveno kar nas določa kot celovito družbo, šest področij, ki bi jih morali vzeti kot osnovo za organizacijo naših življenj: ekonomske zadeve, življenjsko okolje, znanje, svoboda in varnost, promocija in identiteta, ter kakovost življenja. Šest področij ... vitka država.
Ko nam to uspe, lahko gremo naprej, na nižje ravni. Vem, kako težko je racionalizirati in reorganizirati delovne procese. Vem, ker sem edina od ministrov, ki sem to speljala. Zato pa tudi vem kakšne blagodejne posledice to prinaša, ne samo za učinkovitost dela, tudi za finance.
Projekta enostavne države ne moreta uresničiti niti agresivna konzervativna politika, niti anemična socialdemokratska politika. Zakaj ne? Ker jima manjka drznosti in ker se bojita drugačnosti. Obe sta imeli priložnost, pa je nista zagrabili. Prva jo je v času razcveta zlorabila, druga je v času krize ni izkoristila. Če je katera stranka kdaj imela inovativne, drzne ideje, je bila to LDS. Slovenija danes rabi LDS.
Rabi jo zato, ker postajamo vedno bolj zaprta, netolerantna družba, razpeta med konzervativizmom in cincavostjo. Zato, ker smo postali družba, ki nima več smisla za zdrav humor in ustvarjalno provokacijo, ki vidi samo strahove in se hrani s slabimi novicami.
Rabimo spremembo, obupno jo rabimo, sicer nam bo ta stagnacija požrla duha.
LDS ima duha. LDS si upa biti drugačna.
Pred štirimi leti smo verjeli, da nič ni nemogoče, da puške ne smeš vreči v koruzo samo zato, ker trenutno pač ne gre. Verjeli smo, da lahko zmagajo samo tisti, ki zdržijo do konca, zato smo danes še vedno tu, čeprav so vsi pričakovali drugače.
Svojo politiko smo zadnja štiri leta dosledno gradili na vrednotah spoštovanja svobode, človekovih pravic, pravne države in učinkovitega gospodarstva. Bolj od vseh ostalih smo znali biti načelni, tudi za ceno trenutne nepriljubljenosti ali jeze v koaliciji. Kljub splošnemu odporu do politike, smo zato edina vladna stranka, ki ni izgubila podpore, s katero je prišla v parlament in ki notranje ni razklana.
V dnevih pred kongresom sem večkrat slišala lahkotne ugotovitve in pavšalne kritike, da je stranka v finančni krizi. Stranka je bila v finančni krizi pred štirimi leti, ko sem prevzela njeno vodenje. Zato, ker so bili vsi navajeni zapravljati, ne da bi se vprašali, kdaj bo izstavljen račun. Od takrat poslovanje stranke teče drugače.
V štirih letih smo kljub slabemu finančnemu izhodišču z ostro disciplino in dobro organizacijo uspeli organizirati in financirati ali sofinancirati kar pet velikih kampanj: predsedniško, državnozborsko, evropsko, lokalno in referendumsko o arbitražnem sporazumu, ob tem pa še sprotno servisirali odprte kredite za stare obveznosti. To ni mačji kašelj. Tisti, ki se hvali, da bi zlahka šlo bolje, govori na pamet. Čarobne paličice ni, pri sanaciji finančnega stanja pa nosi vsak od nas svoj del odgovornosti.
Danes smo kot stranka v dobri kondiciji. Kondicija pa je pogoj za presežno! Imamo identiteto in imamo potencial. Sicer si mnogi ne bi tako obupno prizadevali, da nas odstranijo s politične scene. Če bi bili nepomembni, se nihče ne bi ukvarjal z nami. Ker smo pomembni, se celo SDS izreka o tem, kdo bi bil boljši predsednik naše stranke.
Pred štirimi leti ste izbrali drugačno pot. Danes se morate odločiti ali gremo po njej naprej. Prihodnost nikoli ne čaka sedanjosti. Jaz grem zdaj in takoj z njo naprej. Ker vem kako in z vami zmorem! Skupaj smo sposobni uvesti nov način vladanja, skupaj smo sposobni vzpostaviti enostavno državo, razumljivo in prijazno ljudem, tako v kateri bo lepo živeti.
Nam to lahko uspe. LDS lahko uspe.
Hvala.
